Oprana jesenska nedelja. Obsijana s soncem, pravzaprav nič kaj novembrska. Pravi mesec na koledarju si lahko razbral le iz plesočih listkov v vseh toplih tonih od rumene preko rdeče do rjave. Drevesa so se skoraj že slekla, mi pa tudi, prav do kratkih rokavov. Meta je bila ta dan stara 18 dni, Svit skoraj 5 let in to je bil naš čas, da ustvarimo nove spomine zame, zanj, za otroke in nonote...da bom lahko nekoč, ob podobnih nedeljah z žarki v osivelih laseh in vlažnimi očmi listala po teh oddaljenih dneh... upam...
Spet smo imeli zmenek z Natašo...ja, priznam, bilo je naporno, sedaj sta dva...z živalskim spremstvom vred šest...starejši ima preveč energije, mala je imela dan, ko so jo mučili krči in se je na pet minut zbujala z jokom... komaj smo jo za minuto umirili, da je lahko na hitro pritiskala na sprožilca, potem pa spet od začetka...ampak vse to je del vsakdana in spominov, ko imaš otroke...ko nisi več sam in sebe potisneš na drugo mesto...ni vse idealno, daleč od tega, naporno je in velikokrat si čisto na koncu z voljo in živci, ampak kljub temu je popolno in na fotografijah se vidi le to...predanost in tiha sreča...brez zvočnega efekta...
Ni komentarjev:
Objavite komentar