"Dudarji"

Hmm, ali veste kdo ali kaj so "dudarji"?!  Priznam, tudi jaz nisem do predvčerajšnjim, ko sta se dva pojavila na našem pragu...nista potrkala niti pozdravila, ker nista imela moči...zvita v klobčič sta čakala, da ju nekdo odreši...ko je pritekel mali in zakričal: "Mama, pridi pogledat, kaj je pred hišo?", sem že po glasu slišala, da je nekaj večjega, nato pa v travi zagledala dve čisto majhni kepici...in v naslednjih urah postala mačja mama.

Vesolje nima meja. In človeška krutost. Žal. Dobrota? Te je manj. Kako vem? Ko naletimo na dobrega človeka, smo tako presenečeni, da najprej pomislimo, da gre za potegavščino...No, majhni kepici nimata nič s tem...stiskata se k termoforju, sedaj se že nekoliko bolj pogumno oglašata in na dve uri popijeta par mililitrov mleka...tudi adaptirano mleko za mačke obstaja, kmalu sem padla na rit... obstaja, kar si zaželiš, samo malo sočutja nam manjka...malo ljubezni do vsega živega, ki nas obdaja....ne morem razumet, kaj se nekomu dogaja v glavi, da gre razmetavat dva tedna stare mucke po vasi...metat mačkice čez zidove na dvorišča...

Prvih nekaj ur sem bila zelo zgubljena...o majhnih muckah pojma nimam...doma smo imeli mačke, tudi sedaj imamo Giorgota in Mici, ampak z mladički, vsaj s tako majhnimi, nisem imela nikoli opravka...nisem vedela kje naj se lotim...kako naj postanem mačja mama...lažje bi mi bilo, če bi pred hišo pustili novorojenčka...najprej sem odšla k sosedi, ki ima brigado mačk, nato kontaktirala bivšo sošolko veterinarko, potem pa našla še društvo za pomoč mačkam...od njih sem dobila 6 strani navodil za nego "dudarjev"...ob dojenčku, dveh mačjih dojenčkih, Lorici s parezo facialisa, Astri - psu s posebnimi potrebami in dveh ljubosumnih mačkah, se mi čez celotna navodila res ni uspelo prebiti, ampak zaenkrat nam kar gre...sedaj pa letim, ker me že kličeta...