Še zadnjič zate

Ne spomnim se velikokrat nate. Priznam. So druge skrbi. Preveč malenkosti zapolni moj dan, da bi se vanj lahko vrinila še misel nate. Sta otroka, pa psa, mački, vrt, rože...in mož, ki ga imam rada po najboljših močeh. Je drug čas. Najin je minil. Leta so minila in preden sem se dobro zavedla, so prišle obveznosti, skrbi in odgovornosti in te ukradle iz mojih sanj. Tako je prav. Ni več prostora zate, za naju. Danes sanjam svoje otroke in to, kako bova nekoč z nekom osivela sedela na pomolu na enem od dalmatinskih otokov in močila noge v morju. Vendar ne s tabo.

Ne spomnim se velikokrat nate. Toda ob večerih, ko vsi moji spijo in na našo hišo leže spokojen mir, takrat... takrat se tiho prikradeš... in me spomniš na vse, kar bi lahko bilo... spomniš me na najin čas... čas nore svobodne uporniške ljubezni... vem, nisi si dovolj želel, najbrž nisi imel moči, moje ljubezni je bilo dovolj, toda ne za oba... ne očitam... sem samo srečna, da sem te srečala... veliko si mi dal, naredil si me močnejšo, pokazal si mi pot, ki jo želim prehoditi... škoda, da nama ni bilo namenjeno, škoda, da nisi zbral več poguma... danes vem, da je imela usoda drugačen načrt, zame in zate... danes razumem, takrat nisem... in zato ne jokam več... le hvaležna sem za čas, ki nama je bil namenjen... in pošiljam ti še zadnji poljub...na srce, ki bo vedno tudi malo moje...