O Ivici in perilu

Moj sin mi pripoveduje najboljše zgodbe, medtem ko zlagam perilo. Ponavadi sedim na robu kavča ali klubske mizice s škafom perila ob nogah, obdana s kupi sveže opranega, zloženega perila, mali pa medtem veselo skače v skoraj 360 stopinjskem prostoru okoli mene in namensko preprečuje, da bi videla ali slišala kakšno novico na TV-ju. Že nekaj časa se sprašujem, kaj sproži pri sinu takšno vedenje. Možnosti je vsekakor več, denimo vonj pralnega praška ali tuj predmet žive barve v prostoru (škaf). Ljubitelji teorij zarote bi gotovo iskali vzrok delikventnega vedenja v industriji detergentov. Vendar je vseeno najbolj verjetna možnost ta, da je šestletnik navdušen nad tem, da je sicer polno zaposlena mama tam samo zanj (ter perilo).

In podobna zgodba se je odvila pred nekaj dnevi... sine se navadno postavi med mamo in TV točno tako, da vidi mama pred sabo zgolj skuštrano glavo obdano s svetniškim sijem... in sedaj ta skuštrana glava bere... med intervjujem z gasilcem, ki je govoril o sanaciji škode, ki jo je povzročila burja, je prebral njegovo ime...
 
»Iiiiiiviiiicaaa... Ivica?..« ...kratek miselni premor... » Mama, tle so zgrešili!!! To ni punca!!!«
»Nič niso zgrešili, gasilcu je ime Ivica in je moški.«
»Kajjj??? Ne... hahaha... Ivica je žensko ime!«
»Ja, mogoče pri nas... v Bosni je pa to moško ime in je tako ime fantom!«
»Ne, mama, ti se motiš... ti bi lahko bila Ivica!«
»Ah, ne... nisem jaz za Ivico... haha....«
»Ne, že vem... tata bi lahko bil IVICA!!!«
Tako značilno za nas... Tata se, če sploh, prebudi šele, ko sliši, da je govora o njem in tokrat je zmogel svoj višek in vprašal: » Kaj?«
In mali meni nič tebi nič: » Ja, IVICA si!«
Tisti, ki vsaj malo poznate očeta mojih otrok, si lahko predstavljate, kako je bil navdušen nad prekrstitvijo v Ivico...hhahhaahaa....

Moj sin pripoveduje najboljše zgodbe, tako ali drugače, sploh pa takrat, ko zlagam perilo.

Zaljubljena

Zunaj poplesavajo snežinke in se hrabro borijo z burjo, iščejo pot med sestre na tleh. Zunaj ni romantike, je veter, sneg, led, so razmočena tla in tema. Zunaj je realnost. Realnost narave. Smrt, da se lahko rodi življenje. Bel list za nove barve. In kaj je za vrati? Za vrati je luč, otroški glasovi, toplina ognja in ljudi, vonj po sveže pečenih palačinkah, odeje in smeh. Tudi za vrati je realnost. Realnost življenja. Za vrati so stari zidovi in razmajane ploščice v kopalnici, ravno toliko stopinj, da nas v dvojnih rokavih ne zebe ali pa čisto majčkeno, za vrati so problemi, ki jih tiščimo globoko v sebi ali pa si jih mečemo v obraz, so bolezni, ki najedajo telo ali dušo, za vrati... je življenje! In jaz ga ljubim, obožujem...vsakič zardim, ko pomislim nanj, pogreje me kot topel punč od znotraj... prekratko je, da bi se obremenjevali z barvo ploščic ali detergentom za posodo ...opazujem snežinke, ki pokrajino spreminjajo v led ...opazujem snežinke, kako obračajo nov list, snežno bel... toda v mojem srcu je toplo... kajti zaljubljena sem v življenje!

Nikoli ne vemo, kaj nas čaka jutri, pojutrišnjem, za naslednjim vogalom... so malenkosti, ki naredijo dan... so malenkosti, ki naredijo življenje... je nasmeh, je skodelica kave, je kepa v obraz, je vonj po morju, je otroška radost in objem... sreča se težko kupi z denarjem, življenje še težje... samo ljubezen ga lahko naredi takega, kot si ga želimo... v tem trenutku... kaj bo v naslednjem? Kdo ve?!

Moja prva zgodba

Zgodbe se najbolje pišejo sveže. Kot žemljice. Toda tokrat ni tako, zato sem si pripravila kozarec domačega soka, da bom lažje poplaknila zgodbo, ki je že malo zasušena, saj šteje že nekaj let. Včasih pa je vseeno bolje, da zgodbe niso presveže, ker nas po toplih žemljicah lahko boli želodec.

Bil je petek 7. januarja. Spomnim se, da se je sonce borilo z oblaki, nič kaj hladno za začetek januarja. Bila sem polna načrtov, poleg nakupov, kuhanja in vsega ostalega, me je čakal še pregled v porodnišnici. Čez dva dni sem imela predvideni rok poroda in moj ginekolog je predlagal, da se grem v izolsko porodnišnico raje pokazat kak dan prej. In sem šla. Počutila sem se dobro, če ne štejem prehlada, ki mi je krajšal noči zadnjih nekaj dni... za družbo sem vzela Lori, ki me je med pregledom čakala v Cliotu. Odprta za dober prst, na CTG-ju popadki. Babica se je odločila, da mi zagreni življenje s sprejemom in poklici ("Študent ni noben poklic....kako ne veste poklica svojega moža?!"...če študent ni poklic, najbrž tudi serviser ni poklic, sem si mislila in bila raje tiho in tako je ostal oče brez poklica). Z Moby Dickom se nisem prepirala....ko je vstopil zdravnik in mi poskušal pojasniti vse v zvezi s sprejemom, sem jasno zaključila: "Jaz grem domov!" On pa: "Pojdite. Saj boste tako ali tako prišli nazaj..." Moby Dick se je nekaj upiral, rentačil  o smislu pisanja papirjev in poklicih, vendar sem se samo še preoblekla v civil in odkorakala....

Popadkov ni bilo do večera nobenih...zvečer sem ugotovila, da ne spadam med odstotek srečnic, vendar ni bilo nič hujšega...okoli enih ponoči se je začelo, najprej na 5 minut, nato 4, 3, nato sva raje šla ("Kam?" je vprašal bodoči očka.)...ob treh sva bila pred sprejemno ambulanto, kjer me je prehitela ena nosečnica in v 45 minutah rodila...takrat sem še upala, da bo tudi meni narava naklonjena....pa mi ni bila...malo po štirih sem bila v porodni, najprej so mi v devetih poskusih uspeli nastaviti kanal, okoli petih so mi predrli mehur in dali umetne popadke, ob šestih končno spustili k meni mojega, ob sedmih sem bila popolnoma odprta in se naslednji dve uri spraševala, zakaj za vraga ne rodim...zato je ob devetih skakalo po meni vse dežurno osebje, jaz sem napol bledla, ob desetih so me obvestili, da bo carski rez, naj ne pritiskam več oziroma naj tiščim nazaj med popadki in da čakamo anesteziologa, ki ima nujen poseg...malo po enajsti smo končno dočakali anesteziologa, bolelo je kot hudič...če kaj boli...ampak potem sem zaspala...še dobro...

Ob 11.44 so najinega prvorojenca mukoma izvlekli z po dolgem in počez prerezanega trebuha...bil je ves moder, ni dihal...morali so mu pomagati...in je uspelo...malo masaže, par vpihov in je zakričal...
Zbudila sem se okoli 13h z luknjo v trebuhu in prazno glavo, Dean je gledal skozi okno...s previdnostjo sem ga vprašala, kje je. In v tistem trenutku bi monitor najraje objela, čeprav je mojega fantka zvezal, da ga nisem imela ob sebi še tri dni...je na njem risal utrip novega življenja! Življenja, ki se je rodilo iz mene!