Zgodbe se najbolje pišejo sveže. Kot žemljice. Toda tokrat ni tako, zato sem si pripravila kozarec domačega soka, da bom lažje poplaknila zgodbo, ki je že malo zasušena, saj šteje že nekaj let. Včasih pa je vseeno bolje, da zgodbe niso presveže, ker nas po toplih žemljicah lahko boli želodec.
Bil je petek 7. januarja. Spomnim se, da se je sonce borilo z oblaki, nič kaj hladno za začetek januarja. Bila sem polna načrtov, poleg nakupov, kuhanja in vsega ostalega, me je čakal še pregled v porodnišnici. Čez dva dni sem imela predvideni rok poroda in moj ginekolog je predlagal, da se grem v izolsko porodnišnico raje pokazat kak dan prej. In sem šla. Počutila sem se dobro, če ne štejem prehlada, ki mi je krajšal noči zadnjih nekaj dni... za družbo sem vzela Lori, ki me je med pregledom čakala v Cliotu. Odprta za dober prst, na CTG-ju popadki. Babica se je odločila, da mi zagreni življenje s sprejemom in poklici ("Študent ni noben poklic....kako ne veste poklica svojega moža?!"...če študent ni poklic, najbrž tudi serviser ni poklic, sem si mislila in bila raje tiho in tako je ostal oče brez poklica). Z Moby Dickom se nisem prepirala....ko je vstopil zdravnik in mi poskušal pojasniti vse v zvezi s sprejemom, sem jasno zaključila: "Jaz grem domov!" On pa: "Pojdite. Saj boste tako ali tako prišli nazaj..." Moby Dick se je nekaj upiral, rentačil o smislu pisanja papirjev in poklicih, vendar sem se samo še preoblekla v civil in odkorakala....
Popadkov ni bilo do večera nobenih...zvečer sem ugotovila, da ne spadam med odstotek srečnic, vendar ni bilo nič hujšega...okoli enih ponoči se je začelo, najprej na 5 minut, nato 4, 3, nato sva raje šla ("Kam?" je vprašal bodoči očka.)...ob treh sva bila pred sprejemno ambulanto, kjer me je prehitela ena nosečnica in v 45 minutah rodila...takrat sem še upala, da bo tudi meni narava naklonjena....pa mi ni bila...malo po štirih sem bila v porodni, najprej so mi v devetih poskusih uspeli nastaviti kanal, okoli petih so mi predrli mehur in dali umetne popadke, ob šestih končno spustili k meni mojega, ob sedmih sem bila popolnoma odprta in se naslednji dve uri spraševala, zakaj za vraga ne rodim...zato je ob devetih skakalo po meni vse dežurno osebje, jaz sem napol bledla, ob desetih so me obvestili, da bo carski rez, naj ne pritiskam več oziroma naj tiščim nazaj med popadki in da čakamo anesteziologa, ki ima nujen poseg...malo po enajsti smo končno dočakali anesteziologa, bolelo je kot hudič...če kaj boli...ampak potem sem zaspala...še dobro...
Ob 11.44 so najinega prvorojenca mukoma izvlekli z po dolgem in počez prerezanega trebuha...bil je ves moder, ni dihal...morali so mu pomagati...in je uspelo...malo masaže, par vpihov in je zakričal...
Zbudila sem se okoli 13h z luknjo v trebuhu in prazno glavo, Dean je gledal skozi okno...s previdnostjo sem ga vprašala, kje je. In v tistem trenutku bi monitor najraje objela, čeprav je mojega fantka zvezal, da ga nisem imela ob sebi še tri dni...je na njem risal utrip novega življenja! Življenja, ki se je rodilo iz mene!
Ni komentarjev:
Objavite komentar