Oktober

Oktober je mesec, ki se mi je zdel vedno brez veze. Moker. Začeli so se preizkusi znanja. Zapihala je burja in nas pripravila do brskanja za plašči. Drvarnica je bila prazna. Nasilno so uro potisnili nazaj in skrajšali dan. Niti eno leto ni minila mirno obletnica poroke mojih staršev. Ali sta molčala in se streljala s pogledi ali sta se streljala z besedami in kletvicami, zame je bilo enako mučno.Poletje je oktobra še zelo daleč. Veseli december pa tudi ni prav blizu. Dogaja se ne nič izrazito omembe vrednega, Oktoberfest pa je kakih 1000 kilometrov stran. Skratka, oktober ni bil za nikamor. Dokler...

Dve leti nazaj mi je oktober v naročje vrgel eno majhno kepico, ki je kak dan za tem dobila ime in matično številko občana. Danes vem, da se oktobra rojevajo krasni ljudje. Odločni v svoji neodločnosti. Cincajo pri nepomembnih stvareh, ko gre zares, se borijo do konca. Simpatični. S smislom za humor. Z glasnimi nasmehi in iskrivimi očmi. Dve leti nazaj so se moji oktobri za vedno spremenili. Kljub temu, da uro še vedno potiskajo nazaj, v mojem življenju sije oktobrski Sonček. Letos bomo pihali že drugo svečko. Čas beži, tudi oktobri...

Oktober mi nikoli ne bo prav blizu, kot tudi januar ne. Ampak januarja so vsaj popusti. Vendar mi je življenje dalo še eno lekcijo ali pa darilo. Kakor kdo vidi. Ali čuti.  Moja čudovita otroka sta rojena v mesecih, ki ju imam najmanj rada. In tako sta polepšala tisti čas, ki je zame najbolj kisel. Poleg dveh sončkov, torte, pripravi zabave in pihanja svečk pa človek zelo težko razmišlja o tem ali mu je mesec všeč ali ne. Zmanjka časa. In ostane samo čisto veselje in občutek, da je prav edino tako, kot je.