Pismo iz mladosti

Prejšnji vikend sem bila doma. Doma v Brdih. Sama. Brez otrok. Družbo sta mi delala le psa. Na deževen sobotni večer sem brskala po starih fotografijah, prebirala najstniški dnevnik in med kupi listkov, fotografij in izrezkov iz revij naletela na nikoli odposlano pismo z datumom, ki seže v februar 2002. Pred menoj se je razgrnila preteklost, čas, ko se je pisma še pisalo na papir. Name so se zgrnili spomini in me odpeljali v rano mladost. Takrat še šestnajstletna sem na dišeč papir z lepo okroglo pisavo napisala naslednje besede...

M****!
Geografija leži poleg. Ne gre in ne gre. Vse preveč se mi podi po glavi ena in edina misel. Zapuščaš me TI in s tabo še tisti košček zaupanja, ki je ostal. Odhajaš, hrbet mi obrača nekdo, ki ga imam neizmerno rada, nekdo, ki mislim, da ga ljubim. Vedno in vedno se tolažim, da čas zaceli rane, ampak ne moje, temveč tvoje, da se boš vrnil k meni, da mi prideš pokazat brazgotine, ki takrat ne bodo več bolele in se bova le smejala, ko bova nežno s prsti drsela preko njih. Ne, to so moje sanje. Preveč lepe, da bi bile resnične.
Potrebovala sem čas, da sem zlepila skupaj tisti vrček zaupanja, ki si ga spet vrgel ob tla. Vsake poteze sem se bala, ne sprašuj zakaj. Najlepša razlaga je, da tako ali tako ne bi bilo nič. Verjemi, nič ne obstaja, je imaginarno število, neskončnost. Ali poskusiva biti NIČ? Skupaj v neskončnosti, praznem prostoru. To je več kot pravljica, ampak žal za naju nedosegljiva. Žal v tej zgodbi mene ni. Odločil si se za drugo skupino ljudi in mene pahnil stran. Tolažim se le s tem, da ponavadi tistim, ki jih imamo resnično radi, tega ne storimo. Torej je tukaj vse jasno in prav to boli. Iz rane kaplja kri, kaplja za kapljo.
Povem ti, nikoli ne bom pozabila tega, kar si mi dal, verjemi! Z nobeno besedo tega ne izničujem. Hvaležna sem ti za vsako besedo, gib, korak in dejanje. Verjamem, da bo s časom to postalo čisto zlato. Spomin na nekoga, ki mi je pomenil ogromno. To, da je odšel zaradi govoric, se bo izgubilo. Spoštujem tvojo odločitev, ne zahtevaj pa, da se z njo strinjam. Nikoli.
Če ti je ena sama beseda nejasna, pokliči. Pričakujem pa, da se boš nekega dne, ko bo posijalo sonce, pojavil v Brdih. Prijatelje se namreč kdaj pa kdaj tudi obišče. Se čujemo! Anja

Iz mladosti direkt v srce... spomin na nekoga... spomin na čas... spomin na mladost...