Netipična ljubezen

Ob 1. septembru, ko je moj starejši prvič sedel v šolske klopi, sem imela ob vseh "ceremonijah", ki to posedanje spremljajo, kar nekaj priložnosti za razmislek. Zamislila sem se. Nad sabo. Ko smo se v sprevodu z ravnateljico na čelu, z učitelji in ostalimi starši mimo velikega ogledala sprehodili od avle do telovadnice. Zamislila sem se. Nad sabo in ostalimi. Ko so sledili govori, dobrodošlice in nasveti različnih strokovnih in malo manj strokovnih sodelovcev ob 1. šolskemu dnevu.

Učiteljica 1. Mlajša ženska, ampak ne rosno mlada. Z nežnim glasom. Taka, ki nagovarja otroke. Jih sprašuje. In pričakuje enoglasne in skupinske odgovore. V lični obleki z rožami. Nežno naličena. S spuščenimi dolgimi lasmi. Tipična učiteljica.
Učiteljica 2. Starejša, toda ne stara. Nekoliko zasanjana, mogoče odsotna. Kot da ne ve točno, kaj počne tam, kjer je. Nagovarja v rimah. Gleda nekoliko nad otroci, v daljavo. V pleteni majici in belih hlačah. Dolgolasa. Tipična učiteljica.
Ravnateljica. Starejša. Gospa. Besede ji tečejo kot namazane. Rahel pridih narečja v njeni govorici. Večkrat pove, da bo kratka, toda govor še kar traja. Na trenutke deluje brez repa in glave, na trenutke ima smisel. Odločna. Na ženski način. z nasmehom. Napove, da se bo čez nekaj let upokojila in da jo bo nadomestila druga ravnateljica. Spet ženska. Jasnovidna. V obleki iz butika. Nekoliko močneje naličena, kratko postrižena. Tipična ravnateljica.
Podžupan. Starejši, vendar  ne fosil, vsekakor pa molj. Kratek in jedrnat. Pripoveduje o vseživljenjskem učenju. In o tem, da se moramo nekatere stvari naučiti ponovno. V preveliki moški obleki. Z na stran počesanimi lasmi. Tipičen podžupan.
Policist. V poznih štiridesetih. Mišičast. Pod uniformo vidni obrisi zavidljive postave. Nima veliko povedati. Besede mu nikakor ne stečejo z jezika. Večkrat poudari varnost in previdnost. Nato odide. S pištolo za pasom. Blond. Tipičen policist.

V bistvu jim zavidam. Zavidam učiteljicama, ravnateljici, podžupanu in policistu. Zavidam jim to, da so se našli v okvirjih. No, vsaj zgleda tako. Meni so okvirji vedno povzročali težave. V velikem ogledalu med avlo in telovadnico sem videla dve učiteljici, ravnateljico, kuštrave glave prvošolčkov, nadobudne mame, ponosne očete in eno rock pevko, ki ima premalo posluha, da bi počela to, kar bi jo resnično uokvirilo. In slabega managerja. Biti izven ni nikoli lahko... utruja... nisem bila tipična osnovnošolka, dijakinja, punca, študentka... niti nisem tipična zdravnica, ne nazadnje nisem tipična žena, mama... vem pa, da to kar počnem, počnem z veseljem, s srcem... čeprav brez očal in z več kot petimi tatooji... svoja otroka imam rada, vsaj toliko kot vse uokvirjene mame tega sveta... in to je edino kar na koncu zmaga... LJUBEZEN... pa naj bo tipična ali ne....