Prvošolček

In je šel. s torbo na malih ramenih. Ne v širni svet, temveč v šolske klopi. On se najbolj veseli tega, da bo lahko igral nogomet. Ker ne ve, kaj vse ga še čaka. In bolje je tako.

Spomnim se mojega prvega šolskega dne. Sprejema prvošolčkov v veliki telovadnici s strupeno zeleno podlago. Širokih gredi, ki so čakale na nas, prvošolčke. Zavezovanja rumenih rutk. Nagovora ravnatelja, za katerega sem več let kasneje izvedela, da je najbrž kot otrok padel v apno. Naj počiva v miru. Prvega srečanja z učiteljico. Pisane majice, ki sem jo nosila 1. septembra 1992. Mlade države. Stare mame. Ja, takrat se mi je zdela mama stara, tako kot se najbrž jaz danes zdim mojemu sinu. Brez najbrž.

In je šel. S torbo na malih ramenih. V šolske klopi. So po 25. letih klopi drugačne? Marsikaj se je spremenilo. Podlaga v telovadnici ni več strupeno zelena plastika, temveč navaden parket. Prvošolčki in vsi ostali smo ob sprejemu sedeli na čisto pravih stolih. Mali ljudje na malih stolih, veliki ljudje na velikih stolih. Manj otrok, manjši razredi. Ravnateljica je ženska. V razredu jih je pričakala čisto prava torta za dobrodošlico.

Vseeno pa je po četrt stoletja veliko stvari zelo podobnih. 1. september. Vrvež na cestah in parkiriščih. Sprejem prvošolčkov v telovadnici. Razglašen popočitniški zborček. Dolgi in prazni nagovori učiteljic, ravnateljice, podžupana, policista in najbrž še koga, ki rad nagovarja ljudi. Še vedno zmaga nagovor socialne delavke, dobro,da ga tudi po vseh teh letih poslušamo samo starši. Zdaj razumem vzdih moje mame. Rutke so, čeprav drugače krojene, še živo rumene. In ja, mame smo absolutno stare.