Svoboda govora

Prvošolček je imel pred kratkim za domačo nalogo prvo pesmico na pamet. Mislim, da vsi, ki smo kdaj hodili v šolo točno vemo, o čem je govora. Takoj me odnese pred zeleno tablo, zagorim v lica in v mislih berem z berila: 

"Pedenjped se sam oblači,

sam počeše in umije,

čeveljčke si sam skrtači, 

sam se s čepico pokrije.

Sam gre v širni dan na pot,

sam preudari kod in kam,

a čeprav je tak gospod,

svečke ne obriše sam."

(Niko Grafenauer)

In točno to je čakalo tudi našega šolarja... v ponedeljek mi je mimogrede pomolil pod nos obrazec, na katerem je pisalo, da se morajo do petka naučiti na pamet pesmico. Pri deklamiranju bo ocenjena natančnost, glasnost, razločnost in nekaj v smislu umetniškega vtisa. Ok. Pod obvestilom nalepljenim v brezčrtni zvezek je bila črta. Ok. Zvezek sem ponovno pomolila sinu z nasvetom, naj se do petka nauči pesmico. On pa mi je pomolil zvezek nazaj:
"Kaj se ne boš podpisala?"
 Hmm, če že s podpisom v ponedeljek odgovarjam, da bo sine znal pesmico v petek, potem jo želim vsaj približno slišati. Vedela sem, da jo zna. Toda vsakič jo je povedal malo po svoje, umetniški vtis me sploh ni skrbel, toda potrebna je bila lekcija o natančnosti. O tem, da pesnik je napisal tako, kot pač je, in da nima možnosti spreminjanja nihče, sploh pa ne nekdo, ki komaj pozna črke. Po večkratnih popravljanjih besed v pravilni vrstni red sem dobila vprašanje in hkrati odgovor:
"Kaj pa svoboda govora?!"

Prav, sem si mislila in pozabila na Pedenjpeda čez tri minute. V petek ob jutranji kavi pa kot, da bi me s šilom v rit: Pesmica!!! No, speljal je kot frajer, na ocenjevalnem listu so se svetili štirje plusi, črna pika je bila le pri natančnosti. To lahko pripišemo svobodi govora.