Lisička

Naša najmlajša je postala prava Zvitorepka, no saj bi uporabila besedo Lisička, ampak vsakič, ko vsaj polglasno uporabim poimenovanje za rdečkastega divjega psa s košatim repom, morava zapeti Lisička je prav zvita zver. Večkrat.

Zato sem raje zamenjala taktiko in vzela v roke knjigice... toda, glej ga zlomka... v vsaj treh od štirih je notri narisana vsaj ena čebela... in to pomeni Slakovega Čebelarja. Večkrat. Sploh sedaj, ko ga sin obvlada v nulo, poje namreč pri zboru in letošnji slovenski zajtrk je poleg pristne domače hrane spremljala tudi domača glasba. Le kaj drugega bi lahko bilo bolj naše, kot je Čebelar. Večkrat.

Nato kot nadobudna mama v duhu slovenskega zajtrka in z željo po zdravi prehrani otrokoma ponudim jabolko. Starejši ponavadi zavrne, "divja košatorepka" pa začne glasno prepevati Ježek teka, teka. In spet glasno pojemo. O ježku, jabolkih in hruškah. Večkrat.

Ko že sedimo za mizo in se poskušamo kolikor toliko kulturno prehranjevati, dokazujejo svojo priročnost kocke s slikami živali... in vsakič pri oslu naša Zvitorepka naredi: "Waw, waw!", kar v prevodu pomeni psa, čeprav točno ve, da je na kocki osel. In potem jo popravim: "Ne, na slikici je osliček, ni kuža." Ona pa se zvito nasmehne in izusti: "IA." In proces s kocko ponovimo, dokler juha v skodelici ni ledeno hladna. Večkrat.

Na majčki ima narisanega slončka. Kaže slikico in pravi:" Tata!" Ko se nasmejim, jo popravim: "Ti Lisička, ti! Kaj je narisano na bodiju?" Sledi nasmeh in zvit pogled nato pa: "LON! Lisica je..." In spet pojemo Lisičko. Večkrat.