Želja

Vsi si želimo. Globoko v svojih srcih negujemo in hranimo male želje, ki s časom zrastejo čez srce in nam kradejo kisik, dušijo nas in prepričujejo, da nismo popolni, da nismo srečni brez uresničitve teh nevidnih zatiralk. Iščemo svoje polovice, svoje korenine, namen in uresničitev. Vsi imamo želje. In vsaka želja je velika za srce, ki mu pripada.

Prav je, da si želimo. Da stremimo k ljubezni, k boljšemu jutri, k boljši različici sebe. Vendar ob tem nikar ne pozabimo želja, ki smo si jih že izpolnili. Bitk, kjer smo že zmagali. Uspehov, kjer smo si že ploskali. Ali pa vsega tistega, kar nam je življenje poklonilo, brez da bi se sploh zares trudili. Najboljše stvari se navadno zgodijo spontano. Padejo z neba v naše naročje. Moja otroka sta tipičen primer spontane sreče. Ne bi mogla biti bolj moja in bolj popolna. Najboljša sta. Po meri zame. Vsak otrok je po meri svoje mame.

Priznam, velikokrat se počutim preobremenjeno, izžeto, neljubljeno in neobvarovano... toda osamljenost mi je popolna neznanka odkar sem se z ustnicami prvič dotaknila glavice mojega sina, odkar je v moji nosnici našel pot vonj novega življenja. Z otroci nisi sam, nisi osamljen in nisi zapuščen. To je največ, kar lahko dajo. Zlezejo v srce in postanejo želja, želja in hkrati upanje, da bo vse dobro.

Vsi si želimo. In prav je tako. Toda nekateri srečneži smo si največjo željo že izpolnili. Postali smo starši. Mogoče nismo našli svojih korenin, niti svoje popolne polovice, po svetu korakamo trudnih nog, brez angelskih kril, s kolobarji pod očmi, mogoče ne bomo nikoli našli svojega pravega namena ali višjega poslanstva, toda uresničili smo se kot mame in očetje. In želja je našla pot iz srca do neba, našla je pot v prihodnje rodove. Postala je upanje.

Oboževalec

Naša najmlajša ima oboževalca. Oče in starejši brat sta že nekaj časa zaščitniško zaskrbljena, sama pa sem bodočega zeta prvič videla na lastne oči prejšnji vikend na šolskem dobrodelnem koncertu. Sama nisem niti opazila fantka, ki je z nekaj metrov razdalje opazoval našo punco, mož me je pa takoj pocuknil za rokav in rekel z resnim glasom: "Ta je uni!" Pomignil je v smeri 4- letnika, kot da opazujeva najmanj državnega sovražnika. Brez heca.

Simpatičen fantek se je ves čas koncerta smukal nekje v bližini in opazoval svojo simpatijo. Jaz pa sem šele takrat ugotovila, da ga ima očka "na oku" že dlje časa. Vsaj pol leta je  fantič osumljen kriminalnega dejanja opazovanja njegove edine hčerke. In to niso heci. Obtoženi je star 4 leta. Mogoče kakšen mesec ali dva manj. Ko sem poskušala razložiti, da so samo otroci in je bolje, da so si všeč, kot da se tepejo, je mimo prišel starejši brat. In takoj ugotovil, da je treba sestrico zaščititi in paziti, ker je v bližini osumljenec. Menil je, da je najbolje, da se ne pridruži več zborčku (nastopajoči so sedeli v posebnem kotu telovadnice), ampak ostane z nami in ščiti sestrico. Jaz sem odprtih ust ugotovila, da gre za skupno obtožnico in dalj časa trajajoče sodelovanje med očetom in sinom za zaščito dvoletnice. Resne stvari, sploh če ima prepoved približevanja nekdo, ki slabo leto lula na kahlico in ne reče še črke "R".

Nato pa se je zgodilo nekaj nezaslišanega. Oboževalec je izkoristil gnečo ter trenutek nepozornosti osebnih stražarjev, pritekel in malo tesno objel. Nekako se je izpulila, se s polovico telesa obrnila proti očetu in na ves glas iztisnila: "Ajej!!!" Jaz pa sem se skoraj počila od smeha. Brez heca.

Žaba

Vsaka družina preide določene faze. Faze razvoja, ki načeloma sledijo rasti otrok in trajanju razmerja med partnerjema. Mi smo trenutno v živalski fazi. O hčerkinih lisičkah, ježkih in čebelicah sem pisala pred kratkim. O tem, da se z možem obkladava s celim živalskim vrtom različnih živalskih vrst, najbrž nisem še pisala, si pa lahko predstavljate, da ne gre za iste vrste, kot jih omenjam pri hčerki.

Naši popoldnevi med delavnikom so vedno naporni. Kosilo je prvo naše srečanje v dnevu in nismo še navajeni na sobivanje. Jaz živčno hitim, mala tolče z vilicami po mizi, sin sredi jedilnice igra nogomet in zahteva obrok, njun oče pa ne ve, kaj bi. Kasneje proti večeru nam steče, kot bi se sprijaznili, da moramo ostanek dneva preživeti skupaj. Ampak kosilo je živčna vojna. Že vnaprej se pripravljam na kritiziranje in pritoževanje sina, a me čisto vsakič znova vrže iz tira. Vem, on je tak, nergač in kritik, ampak lahko bi izbral primernejši čas. In tako je nekega popoldneva kritiziral in se spraševal o piščančji nogi na svojem krožniku. Ko mi je bilo počasi dovolj in je že najmanj v deseto vprašal, katero žival ima na krožniku, sem glasno in brezkompromisno pribila: "Žaba!" Razumel je, da je dovolj nerganja, ampak to nikakor ni znak za tišino, ampak samo notranja koda za obrat plošče. In začel razpredati o okusnosti žabjega mesa, žabji anatomiji, žabjih vrstah, o žabah nasploh...

Mala je medtem začuda iz svojega krožnika počistila meso in se ravnokar preusmerila na krompir, ponavadi meso skrivam v vse mogoče oblike, da jo prepričam za grižljaj ali dva... ta dan je v miru jedla, le vsake toliko je glasno rekla: "Ne! Ne, ne, ne..." Nekajkrat smo jo vprašali, kaj želi povedati, vendar njenih besed nismo razumeli... po desetem poskusu, da bi nam razložila zadevo, se je odpela iz stolčka za hranjenje, izginila v dnevno sobo in se vrnila z leseno ploščico. Povzpela se je na stol, dvignila roke s ploščico visoko v zrak in glasno povedala: "NI ABA!" Na ploščici je bila slika male zelene žabe.