Žaba

Vsaka družina preide določene faze. Faze razvoja, ki načeloma sledijo rasti otrok in trajanju razmerja med partnerjema. Mi smo trenutno v živalski fazi. O hčerkinih lisičkah, ježkih in čebelicah sem pisala pred kratkim. O tem, da se z možem obkladava s celim živalskim vrtom različnih živalskih vrst, najbrž nisem še pisala, si pa lahko predstavljate, da ne gre za iste vrste, kot jih omenjam pri hčerki.

Naši popoldnevi med delavnikom so vedno naporni. Kosilo je prvo naše srečanje v dnevu in nismo še navajeni na sobivanje. Jaz živčno hitim, mala tolče z vilicami po mizi, sin sredi jedilnice igra nogomet in zahteva obrok, njun oče pa ne ve, kaj bi. Kasneje proti večeru nam steče, kot bi se sprijaznili, da moramo ostanek dneva preživeti skupaj. Ampak kosilo je živčna vojna. Že vnaprej se pripravljam na kritiziranje in pritoževanje sina, a me čisto vsakič znova vrže iz tira. Vem, on je tak, nergač in kritik, ampak lahko bi izbral primernejši čas. In tako je nekega popoldneva kritiziral in se spraševal o piščančji nogi na svojem krožniku. Ko mi je bilo počasi dovolj in je že najmanj v deseto vprašal, katero žival ima na krožniku, sem glasno in brezkompromisno pribila: "Žaba!" Razumel je, da je dovolj nerganja, ampak to nikakor ni znak za tišino, ampak samo notranja koda za obrat plošče. In začel razpredati o okusnosti žabjega mesa, žabji anatomiji, žabjih vrstah, o žabah nasploh...

Mala je medtem začuda iz svojega krožnika počistila meso in se ravnokar preusmerila na krompir, ponavadi meso skrivam v vse mogoče oblike, da jo prepričam za grižljaj ali dva... ta dan je v miru jedla, le vsake toliko je glasno rekla: "Ne! Ne, ne, ne..." Nekajkrat smo jo vprašali, kaj želi povedati, vendar njenih besed nismo razumeli... po desetem poskusu, da bi nam razložila zadevo, se je odpela iz stolčka za hranjenje, izginila v dnevno sobo in se vrnila z leseno ploščico. Povzpela se je na stol, dvignila roke s ploščico visoko v zrak in glasno povedala: "NI ABA!" Na ploščici je bila slika male zelene žabe.