Letalo

Pustni torek... oba otroka sta v izobraževalnih ustanovah (kot piše na obrazcih Centra za socialno delo) zelo uživala... še posebej mlajša, saj so v vrtcu imeli pravi pustno zabavo z disko kroglo, glasno glasbo in plesom, upam pa, da so vzgojiteljice izpustile vsaj opojne substance...glede na to, da so pomislile čisto na vse, človek nikoli ne ve... no, kakorkoli, vrtičkarji so se imeli odlično in malo smo morali odvleči iz vrtca in to je edino, kar šteje...

Naša dvoletnica obožuje svoji vzgojiteljici... in res, včasih me ima, da bi se še sama šla k njima malo pocrtat... otroke gledata kot lastne vnuke in jih razvajata, z njimi ustvarjata in tako za zraven še marsičesa naučita...odlična kombinacija in resnično sem vesela, da ima Meta tako dobri nadomestni babici, medtem ko sva starša v službah in služiva za kredite in plačilo izobraževalnih ustanov...

Na pustno jutro sem pospremila hčerko v vrtec. Eno od vzgojiteljic sem tako srečala že v ranih jutranjih urah in jo videla, v kaj je oziroma bo našemljena. Popoldne sem pa Meto vprašala, v kaj je bila našemljena druga vzgojiteljica in dobila odgovor: "Talo!" Večkrat. Nato sem ji začela it na živce. Skomignila sem z dvomom v očeh: "Misliš, da je bila res letalo?" Mala pa je še zadnjič pribila: "Ja, TALO!" Debato smo zaključili in se odločili, da bomo naslednji dan vprašali vzgojiteljico, v kaj se je našemila. Naslednji dan je bila stavka...

Čez nekaj časa sem pričela zgodbo o zanimivi maski vzgojiteljice razlagati starejšemu sinu. On pa se je smejal in se muzal: "Mama, ne... ni bila letalo, sem jo videl... našemljena je bila v angelčka!"
Hm, očitno bo treba mali prebrat kako poglavje iz Svetega pisma, da ne bo mislila, da so v cerkvah po stenah in stropovih naslikana letala...

Pust

Pust je zame od malih nog praznik, čeprav ni z rdečo na koledarju. Meni je všeč. Ena priložnost za druženje in zabavo več. Dan, ko ni treba gledati na uro, dan, ko me niti najmanj ne skrbi, kaj si drugi mislijo o meni (saj tudi drugače me ne pretirano), dan, ko si lahko privoščiš kratkega več, da ti segreje ledene prste na nogah. Dan, ko je važno predvsem to, da si to, kar drugače nisi, čeprav je zunaj minus deset. Oče pravi, da mi je ta "praznik norcev", kot ga on poimenuje, tako všeč zato, ker sem taka kot mama. Mama molči in se muza. Če bi prevajali, bi to pomenilo nekaj negativnega oziroma napako pri dedovanju, ampak pust ni dan za prevode ali genetiko. Je dan pristnih besed, živalskih krikov, Indijancev, gusarjev in jamskih ljudi. Pust ni dan za znanost in članke, je edini čas zame, ko je domišljija in fantazija na prvem mestu, ko sem lahko to, kar ostale dni nisem. Pust je pozitiven in primitiven že po svojem imenu. Naj živi pust!!!

Vsako leto že takoj, ko mine pustovanje ali mogoče še malček prej, načrtujem, v kaj se bomo našemili naslednje leto. Zdaj, ko nas je več, je načrtovanje še toliko slajše, pa tudi težje, saj imajo želje različne obraze. Že sedaj približno vem, v kaj se bomo z družino našemili naslednje leto. Uživam v pripravah, norčavosti in barvah, ki spremljajo pust. Obožujem krofe, miške in štraube... v njihovi sladkobi uživam le na pustne dni... zato, da ima čas poseben čar, zato, da vemo, zakaj se je splačalo čakat. No, ko zavijemo čez Trojane, naredimo izjemo...pa čeprav je november.

Na pust me vežejo lepi spomini. Kot otroci smo po hišah prepevali in nabirali sladkarije in drobiž. Še zdaj se spomnim vonja globina za čevlje, ki je moj obraz spremenil v takega, ki naj bi spominjal na pikapolonico... po vonju sem bolj spominjala na delavca z naftne ploščadi...leta so minevala, kostumi so se večali... muce, princeske, medvedki, planinci, Pike Nogavičke... za cel karneval podob se je nabral v vseh teh letih... vmes sem pustni šemi pustila tudi svoje srce, pa ni vedela, kaj bi z njim in zato sem raje v solzah stekla stran...hudo je bilo... ampak čas zaceli rane in pustne norčije tudi... študentska leta so prinesla nekaj zanimivih pustovanj, verjetno so bila vsa zanimiva, le spomin nam je začel pešati... nato pa se je pred ponovnim obiskom mask in pogostitve s krofi rodil moj sin... in spremenil vse... tudi pust... naredil ga je še bolj norčavega, pozitivnega in nasmejanega... družina včasih osmisli tudi stvari, za katere se nam sanja ne, da jih lahko. Fotografije povedo vse... Naj živi pust!!!

Igrica

Otroška rojstnodnevna praznovanja so naporna. Kot gostja si ogledujem najbližja vrata na prostost, kot gostiteljici pa je moja prva skrb, da oblečem tako garderobo, da se pod pazduho ne bo videl stresni flek do komolcev. In vino moram pred praznovanjem odnesti najmanj k sosedom, da se ne bi preveč opogumljala s pijačo in nato z šestletniki prepevala Vse manj je dobrih gostiln.

Letos si je mali zaželel praznovanja s sošolci. V razredu je 16 otrok. Vabilu se je odzvalo 11 simpatičnih fantkov in punčk. Torej 12 otrok med 6 in 7 letom dve uri na kupu, sredi zime v zaprtem prostoru z omejenim gibanjem. Človek bi pil viski ne le vina. Sanjalo se mi ni, kako jih bom animirala in na čigavi strani bodo zakoni preživetja. Na pomoč mi je priskočila Svitova teta. Ona je bila razlog, da nisem zbežala po petih minutah... ali spraznila vse alkoholne pijače, ki jo lokal premore. Praznovali smo v bližnji piceriji. Lastnikom vse pohvale, zelo trpežni, brez kompliciranja in cena primerna. Gosti so bili malo manj trpežni. No, ena določena gostja, ki je prihajala iz našega glavnega mesta, je pri preizkusu iz potrpljenja pogrnila na polni črti... ne boste verjeli, lahko jo razumem... pripelješ se 100 kilometrov v neokrnjeno naravo in greš v miru na njoke s pršutom...vsaj misliš, da boš šel v miru... mizo si rezerviral že pred dvema tednoma, toda karma ni na tvoji strani in v lokalu je kup podivjanih otrok...in tvoja miza čisto zraven te nebrzdane črede... ostali gostje so bili nasprotno zelo navdušeni, z otroci so ploskali, otroke sta prišla pozdravit tudi vaška župnika, za molitev sicer otroci niso bili razpoloženi, pa se župnika nista preveč obremenjevala... "STAY POSITIVE" je pisalo na moji majici... in tega smo se držali vsi razen gospe iz Ljubljane.

Najprej smo igrali Enko, nato jedli pice, potem igrali Črnega Petra, pa spet Enko, nato ugibali skrite predmete, pihali svečko, se sladkali s torto... meni se ura ni premikala nikamor... zdelo se mi je, da se je v tisti piceriji ustavil čas... nato pa smo se samo zato, da potisnem kazalce malo hitreje proti prihodu staršev, igrali še eno igrico. Nad katero smo bili navdušeni vsi. Otroci niso hoteli nehati, medve s pomočnico pa sva se nasmejali do solz.

Igra gre takole... stole se postavi v krog, mi smo jih imeli kar naokoli mize. Vsak od igralcev se usede na svoj stol. Vodja igre postavlja vprašanja. Če je igralčev odgovor na vprašanje "ne" ostane na istem stolu, če je odgovor "da" se premakne en stol naprej (mi ponavadi počnemo vse v levo). Zmaga tisti, ki pride najprej nazaj na svoje začetno mesto.
Otroci so se navdušeno presedali, si sedeli v naročju, se smejali vprašanjem... ena punčka pa je obsedela na svojem stolu. Mislila sem, da ne razume navodil in ji natanko vse še enkrat razložila... sošolci so jo pri vsakem vprašanju vprašali: "Kaj res nisi še nikoli plavala v reki?" ali "Nikoli še nisi bla na Nanosu?"... ona pa je sedela še vedno na začetnem stolu... nato pa se je pri 12. vprašanju nenadoma presedla v levo naprej... Vidim spremembo in vprašam, kaj je bilo zdaj vprašanje. Ona pa v smehu: "Ali si že kdaj pil-a vino?"