Briškula

Igro obožujem odkar pomnim... pa ne vsako... pravzaprav samo eno... mojo igro... tolikokrat sem karte držala v rokah, da občutek sanjam ponoči... ko greš na vse ali nič... ko zaupaš partnerju in njegovim pomežikom... ko nekoga sesuješ do kapota in potem piješ na ta račun do jutra... ali obratno... važno, da je vino dobro, kdo plača sploh ni toliko pomembno... ko si skušaš zapomniti vsako karto, ki je zapustila igro z rahlo vinjeno glavo... ni lahko, je pa lepo... vendar sem v zadnjih letih nehala sanjati in opustila igro... zdaj je napočil čas, da se v njo vrnem... z novim kompletom kart...

Briškula me spremlja od najzgodnejših spominov... pikniki s sorodniki so se zame vedno končali tako, da sem jih opazovala, kako so igrali, dokler se mi niso začele na klopci ob peči zapirati oči... karte sem neštetokrat premešela, se z njimi igrala...vojno sama s sabo, če ni šlo drugače... občasno, ko se ni šlo za življenje, so me malo večjo spustili v igro in takrat sem bila najsrečnejša mulka na svetu.... velikokrat sem jim štela punte... krožila okoli mize in gledala, kaj kdo igra in poskušala razumeti zakaj... Nato so prišla srednješolska leta... zlata leta Briškule... uničili smo mnogo kompletov kart, igrali pred, med in po pouku... prešpricali veliko šolskih ur, da smo lahko v bližnjem lokalu igrali... ob petkih in sobotah zvečer preden smo šli na zabavo...na Rock Otočcu, Klumpanju, Koprski noči, Noči na jezeru... povsod so bile z nami triestinke... življenje se je vrtelo okoli igre... tudi v študentskih letih smo veliko prekartali... pogosteje smo dodajali tudi Teršet... vsi moji fantje so imeli samo en pogoj...obvladati so morali Briškulo...udeležili smo se nekaj Briškuljad, na katere me vežejo nepopisno lepi spomini, čeprav z igralnim kolegom nikoli nisva odnesla pršuta... takrat sva bila že malo iz forme, priznam...karte so spremljale naše dopuste, izlete... Sarajevo, Brno, Maribor, Kreta, Ugljan, Lošinj, Bled... eden od pogojev, ko sem iskala hišo za družino, je bil tudi ta, da ima prostor, kjer bomo lahko kartali ob kozarcu dobrega vina dolgo v noč, brez da bi motili sosede... igrala sem tudi na lastni poroki...

...in potem odnehala, čeprav si nisem tega želela... Prišel je tak čas, nekdo je mislil, da se lahko spremenim, mogoče sem to za trenutek pomislila tudi sama, drugi so krojili mojo partijo... toda preveč obožujem igro, da bi jo lahko spustila iz življenja... preveč imam rada življenje, da bi mu dovolila mimo... in brez igre ni življenja... zato mešam nov komplet kart in se vračam v partijo... dvomim, da bom našla nekoga, ki bo z mano pripravljen deliti čas, buteljko dobrega vina in igrati do jutra... toda človek nikoli ne ve, mogoče pa se najde nekdo, ki rad igra, tako kot rada igram jaz... ki rad gre na vse ali nič... ki ne obupa niti takrat, ko ima v rokah same liše... ki verjame v moč naše igre... v najslabšem primeru pa lahko igram vojno sama s sabo... odnehala ne bom nikoli... igram...