Vlak

Med letošnjim dopustom na Sardiniji smo obiskali tudi čudovito mestece Alghero, kjer živi katalonska manjšina... da, prav ste prebrali, Katalonci živijo tudi na Sardiniji in Alghero je prava Španija ali bolje rečeno Katalonija v malem... čudovite ulice polne prijetnega vrveža, paella, sangrija in vse kar paše na Iberski polotok...

Najprej smo šli na kratek izlet z barko z osnovnim namenom videti delfine, ki jih seveda nismo srečali, ampak se je sin še enkrat več naužil skakanja in čofotanja v kristalno čistem morju... ocenil je, da so spodnje hlače čisto dober nadomestek kopalk, le boksarice morajo nujno biti, zato so samo boksarice primerno spodnje perilo za poletni čas, saj se nikoli ne ve, kdaj bo naslednja prilika, da se čofne v morje... z barko smo se odpeljali tudi ob mestnem obzidju Alghera in ga videli še z morske strani... po mojem okusu zelo simpatičen potep po morju, po sinovem ravno tako, mala pa je ostala bolj ravnodušna...

...dokler ni zagledala turističnega vlakca za ogled mesta, ki je bil parkiran na ploščadi tik ob privezu barke, s katero smo videli marsikaj, le delfinov ne... takrat je začela skakati od navdušenja, ploskati in prositi, da se peljemo z vlakcem...Ker jo dobro poznam in vem, da ne zahteva veliko, sem popustila, a glej ga zlomka, strojevodja in ostali turistični pogon ravno na siesti... brez težav si je pustila dopovedati, da vlakec sedaj ne dela, da gremo najprej na kosilo in sprehod  v mesto ter da se peljemo z vlakom, ko se vrnemo nazaj...popustila je z vero, da bomo šli kasneje, njen oče pa ves vesel v veri, da bo pozabila... očitno je pozabil na njeno genetsko zasnovo...

Kakšne dve uri smo se potepali po mestu, nato pa se vračali po drugi poti nazaj iz mesta proti parkirišču, saj njen oče živi v napačnem prepričanju, da ima pozabljivo hčer in da si ne želiš, kar ne vidiš... niso vse želje samo za pet minut...tudi njena ni bila... in za povrh ravno takrat mimo pripelje en od turističnih vlakcev...on se postavi na pot, gleda za njim, se z rokami prime za glavo in žalostno reče: "Moj vak je šou!"

Žalostno me je pogledala in, ko jo je začel vlačiti proti avtu, je bruhnila v jok... vem, še veliko vlakov v življenju ji bo odpeljalo čisto pred nosom, toda želela sem ji pokazati to, da vedno pride drugi in se ne splača točiti solz zaradi prevoznih sredstev... in tudi to, da se obljubo drži, v nasprotnem primeru se raje ne obljubi... prijela sem jo za roko in skupaj z njenim bratom smo odhiteli do ploščadi pred mestom...tam nas je čakal naslednji vlak... vedno pride drugi! Lahko je še boljši od prvega...