Vozimo se po sardinskih cestah...zunaj je poletje, na dopustu smo in po ovinkastih cestah potrebujemo do željene destinacije najmanj uro in pol... potovanje si krajšamo na najrazličnejše načine... občasno ženski del malo zaspi, nergamo, eden ali drugi zahteva postanek, pijemo (vodo oziroma sok, da ne bo pomote) in poslušamo Mlakarja... Vsakič na komad Beštija, ki se konča z mačkom naslednjega dne po prekrokani noč, sledi komentar naše najmlajše: "Dugi dan pide muca!" in smeh... in za nami ostajajo kilometri poletja...
Večino časa pa med vožnjo na zadnjih sedežih potekajo težke debate... mala ravno toliko govori, da lahko starejšemu bratu smiselno odgovarja in je pri tem še simpatična, starejši pa ima tako ali tako jezik in možgane nadpovprečne hitrosti... priznati moram, da velikokrat ne dojamem, kar pripisujem utrujenosti, pa ne vem, če je to ravno resnica...
In ena od debat z zadnjega sedeža je bila tudi o hoji... o tem, koliko bi lahko kdo od njiju prehodil...brat je namreč spraševal sestrico in ona mu je odgovarjala z podaljšanim "ja" ali odrezavim "ne"... eno od vprašanj, ki je sledilo, je bilo ali bi prišla na Mount Everest...mala me pogleda, jaz ji sugestiram s tem, da odkimam, in ona glasno pribije: "Ne!" In 7-letni brat komentira, da je ona res še malček majhna za tak podvig, ampak za njega pa to ne bi predstavljalo nobenih ovir... in tukaj se skorajda moram vmešati... on pa mi glasno nasprotuje: "Ne, mama, če bi bil Mount Everest v ravnini, bi ga z lahkoto prehodil!"
Ni komentarjev:
Objavite komentar