Buča

Slišati...
...prasketanje ognja, tišino jesenskega dežja, zavijanje burje, škrtanje noža ob prediranju trde lupine,  otroške želje, pesem iz malih ust, ježa, ki išče prigrizek za vrtno ograjo, korake soseda, ki vozi drva v karjoli (samokolnici), konja, ki se vrača v domači hlev, jabolko, ki pada z drevesa...

Videti...
...obliko v vsej svoji (ne)popolnosti, soj sveče, igro senc, kozarec vina, črte alkoholnega flomastra, ki smo jih s skupnimi močmi narisali na bučo, strašnost izrezljane buče, padajoče listje, zlate macesne, krvavo rdeči ruj, polha na orehu za zidom, veverico, ki nabira še zadnjo ozimnico...

Vonjati...
...jesen, pravkar odpadlo vlažno listje, prvi dim iz vaških dimnikov, sveže umito otroško kožo, mokrega psa, gobe, ki kukajo izpod štora čez cesto, nič, ker imamo zamašen nos od prvega sezonskega prehlada...

Okušati...
...juho iz izrezane bučne sredice, mlado vino, praženo bučno seme, kostanjevo rolado, rezance z jurčki, pastilo za razbolelo žrelo, staro vino in arhivsko vino, domač zeliščni liker, piškote izpod otroških prstkov, ljubezen...

Tipati...
...vsako nepravilnost na trdi površini lupine, mehkobo in vlažnost sredice, ostrino noža, žlico, ki se prerine skozi zmes sluzastih semen in se dotakne mesa, toplino pravkar pečenega kostanja, svilene otroške lase, gosto zimsko dlako mačke, ki se plete med nogami...

Boleti...
..vsakič, ko imamo v rokah nož in z vso močjo režemo, prebadamo trdo lupino, lahko boli, lahko teče kri ali pa boli le srce, ker se bojimo, da z nekom bučo izrezujemo zadnjič...

Čutiti...
..vse... vpiti kot spužva vsak trenutek... pa čeprav je samo rezljanje buče... čeprav nam je to početje še nekaj let nazaj šlo blazno na živce, ker smo ga uvozili iz Amerike... čeprav ga še vedno nismo sprejeli povesem za svoje in ga najbrž nikoli ne bomo... vse kar počnemo za otroke, počnemo tudi zase... nikoli ne vemo, kaj nas čaka za ovinkom, pod kupom odpadlega listja ali jutri... hitro se lahko vse spremeni... hitro odrastejo, odletijo na jug, se zarišejo gube na naše obraze... prehitro...

Živeti...
...ŽIVLJENJE! Zdaj!

Prav pravljična 3

Vam povem zgodbo? Zgodbo, ki je danes dopolnilna novo število. Pravljično. Zgodbo, ki govori o mokri in suhi sreči, o upanju in borbi. Zgodbo, v kateri nisem nikomur pustila, da zapre skrinjo z upanjem in verjela, da bo vse tako, kot je prav. In danes je prav. Prav pravljično. Čeprav zgodba ni zaključena, Danes se zaključuje samo uvod. S tremi baloni, tremi bonboni, tremi svečkami in ogromno ljubezni. Danes je najin dan. Danes praznujeva tretjo obletnico začetka najine pravljice.

Najina zgodba je zgodba o upanju, zgodba o sreči, da je vse ok... najina zgodba je nauk o tem, kako človek v stiski spusti merila in mu predstavlja največje zadovoljstvo to, da so vsi prstki na svojem mestu... je srečen z vdihom, utripom srca, rožnato barvo kože in glasnim jokom... srečen s čisto preprostimi stvarmi... osnovnimi... nič ne pomagajo najdražja oblačila tega sveta, če ni nikogar, ki bi jih nosil... najboljše šole, če ni otroškega smeha v njih... najlepše hiše, če so postelje prazne... sreča je osnovna... sreča je preprosta... vdih, izdih, utrip srca... nasmeh... jutranja rosa...

Danes bo moja sreča pihnila tri svečke in začela novo poglavje. Poglavje poti k samostojnosti, posledice bodo z vsakim dnem bolj odvisne od nje same... vse bolj odločen bo postajal njen korak, s katerim bo stopala po izbrani poti, s časom bo vse manj odvisna od bližnjih... jemala bo zalet, dokler nekega dne svobodno poleti svojemu poglavju naproti... in tako je edino prav... prav pravljično...

Mama tudi danes praznuje, čeprav ne piha svečk... mamino srce je radostno, da smo lahko na list novega življenja napisali uvod in da je čas za nova poglavja... mamin objem je vedno na voljo, tudi pristanek direkt z neba je mogoč v maminih rokah... mehek in neboleč...za otroka, ne za mamo... v maminih očeh so danes samo solze sreče... da je vse tako, kot je prav... prav pravljično...

Kino

Šli smo v kino. Na lepo sončno sobotno popoldne. Računala sem na prazno kinodvorano in računica se je izšla. Kot starš postaneš taktičen. Plan je bil naslednji: najprej kino, nato pa v center na sladoled. Sin obožuje filme, za hči je bilo prvič. Priznam, čeprav je moje srce napolnjevalo veliko veselja, se je po kotičkih plazil strah, da nam ne bo uspelo. Vendar sem se s starejšim zmenila, da v primeru, da sestrica na zdrži več, medve zapustiva dvorano in ga počakava v najbližjem lokalu. Strinjal se je in me pogledal z odraslim pogledom: "Mama, boš videla, da bo zdržala." Hvala, fant moj... ti začneš verjeti tam, kjer jaz začnem popuščati... odlična ekipa smo...

Mala je med vožnjo proti Kopru zaspala... ponavadi je pri prebujanju na silo nekoliko tečna, tokrat pa je ob mojem malo glasnejšem vprašanju: "Kaj gremo v kino?" še z zaprtimi očmi pokimala, pretegnila rokice, se odpela iz avtosedeža in bila pred mano pripravljena na start. Kupili smo karte, pijačo in obvezno... kokice...velike...brez kokic ni kina... mala je s takim ponosom zakorakala v dvorano, da jo je bilo veselje gledati...

Ogledali smo si animacijo, ki je trajala dobro uro in pol...z reklamami vred skoraj dve uri... Vampirska dopustniška pustolovščina je večkrat nasmejala tudi mene... kokice so šle kar dobro v promet.. sin je bil bolj nemiren od male, ki je večino časa nepremično gledala film in stegovala roke v posodo s kokicami... zadnjih deset minut pa je pričela vstajati in zato sem predlagala, da lahko greva ven...ona pa odločno, brez da bi me pogledala,: "Ne, gledam filem!"

Mislim, da je bil prvi obisk več kot uspešen in si bomo skupaj ogledali še veliko veselih filmov. Kljukica za kino in za sladoled. Žalost se tako ali tako še prehitro priplazi v življenje sama, za veselje pa lahko poskrbimo tudi tako, da gremo v kino. In na sladoled.