Ali mislite, da poznate nekoga, s katerim vsakodnevno spijete jutranjo kavo in delite službeno rutino, razpravljate o sezonskih popustih in lokaciji letnega dopusta, pišete z njim poročila in se posvetujete o najboljšem mobilnem operatereju ali ponudniku električne energije?!
Koga zares poznamo?
Ali mislite, da poznate nekoga, ki živi vrata naprej od vaših, pri komur potrkate, če vam zmanjka jajc ali soli med kuhanjem kosila in se pri njem oglasite na kozarcu vina, ko imate vsega dovolj, nekoga, s katerim tečete ob večerih in občasno za vikend odidete v hribe, ga pokličete, ko vam zmanjka idej,s katerimi igrami bi lahko zamotili otroke na rojstnem dnevu in takrat, ko potrebujete številko od avtomehanika?!
Koga zares poznamo?
Ali mislite, da poznate nekoga, s katerim delite posteljo in dom, človeka, s katerim skupaj vzgajate otroke in hodite na oddihe, osebo, ki nosi naziv vaš partner, sopotnik, soprog, s katerim sta skupaj ustvarila družino, sedita ob poznih kosilih za isto mizo ter imata skupni kredit in varčevalni račun?!
Nikogar. Prav nikogar, še sebe včasih težko prepoznamo v množici neznancev. Spoznati sebe in svoje želje, potrebe, sanje in dolžnosti je največ, kar lahko dosežemo... in to, da se v največji možni meri znebimo pričakovanj, ki so odvisna od drugih ljudi. Pričakovanja nas ubijejo, ne ljudje...sami sebe ranimo, ker od neznancev, ki nas obdajajo, pričakujemo nekaj, kar nam nikoli niso bili zmožni ali niti nameravali dati... in ko spoznamo, da oseba ni odlitek naših pričakovanj... boli in peče... duša, ne telo... Boli spoznanje, da nikoli nikogar ne zares poznamo, rodili smo se sami, prav tako bomo sami umrli, vmesni čas pa preživimo z neznanci...
... vendar čisto vsak pride v naše življenje z namenom... nekdo za lekcijo, nekdo za trenutek sreče... In človeka najbolje spoznamo po načinu, s katerim odide iz našega življenja... spoznanje vedno pride na koncu...
Ni komentarjev:
Objavite komentar