Glivice

Kranjska Gora. Nikoli ne bom pozabila prijateljice, kako je zacingljala s ključi na vhodu na oddelek in mi tako ponudila prenočišče v njenem apartmaju v osrčju Gorenjske. Hvaležna sem ji za možnost, da sem po dolgih letih lahko preživela planiški vikend v njegovem srcu... z otrokoma in mamo... Mama je zaradi težav z zdravjem oziroma zaradi bolezni, ki napada njeno moč in voljo do življenja, večino časa preživela v apartmaju, vendar se je kljub temu orisalo zadovoljstvo na njenem obrazu. Otroka sta bila pa tako ali tako navdušena... nad živžavom, stojnicami, zastavami, športnim duhom, najbolj pa nad tem, da sta po dolgem času imela nono samo zase...
V petek smo v Kranjsko goro prispeli v pozno popoldanskih urah... ampak smo se zvečer vseeno odpravili v bazen... peš čez celo Kranjsko Goro, ki je bila polna pojočih mladcev in mladenk ter objemajočih navijačev z zastavami ovitimi okoli različnih delov telesa ali "pijandur", kot se je izrazil moj sin...

V bazenu seveda nobene gneče, očitno so bili vsi v lokalih... nekaj časa smo bili v celotnem bazenskem kompleksu čisto sami... mali navihanki je celo v miru uspelo opraviti veliko potrebo na toboganu... takrat sem bila neskončno hvaležna, da smo bili v samoti, da sin dobro vidi, da njegovih krikov o opravljeni potrebi zaradi šumenja vode ni slišal reševalec iz vode in da jaz hitro čistim... vse smo rešili brez vsakršnih vidnih in nevidnih posledic...
Otroka sem ves čas, ki smo ga preživeli na bazenu, opozarjala naj obujeta "crockse", da ne dobita glivic... ob odhodu z bazena sem opazila, da mala nekaj gleda in išče s pogledom... ko sem jo vprašala, v čem je težava, mi je odločno odgovorila, da se mora hitro obuti, da ne bi vsak slučaj dobila KOBILIC.