Kaj ti to rabi?

Že od malih nog imam težavo... težavo z ljudmi, ki vstopijo na vlak mojega življenja... res je, da najverjetneje večino odbijem že na prvo žogo s svojo iskrenostjo, neposrednostjo, realnim pogledom, črnim humorjem, cinizmom ter zelo verjetno tudi z izgledom... v eni besedi, s svojo drugačnostjo... moj vlak je drugačne barve... danes je drugačnost moderna, pa kljub temu je večina staromodno kopiranih, vsi bi radi bili posebni, a so kljub vsemu vsi enaki ali pa zelo podobni... biti drugačen je lahko samo na jeziku... kot otrok si nikakor nisem želela biti posebna, potrebovala sem leta, da sem se sprijaznila, da ne bom najbrž nikoli del ekipe, da je moja igra monodrama... ali monokomedija... kakorkoli že...mono...

Nekateri pa vseeno zberejo pogum in kupijo karto, nekatere privlači drugačnost... in so na prvi pogled navdušeni nad tem, da nekdo izbira neznane poti, da se požvižga na družbene parametre, ima lastno mnenje in svoj pogled, da nekdo ne opazi, da ima sosed nov avto, sliši pa spremembe v glasu ljudi, ki mu nekaj pomenijo in v njem zbudi pozornost vrstni red napisanih besed... da nekdo obuje gojzerje in odkoraka proti vrhu sam... ne čuti bolečine, ko mu v kožo rišejo novo tetovažo, ki jih ne šteje več... ljudje mislijo, da je enostavno biti drugačen, da se je preprosto zdravnici z "irokezo" sprehoditi čez avlo kliničnega centra, pa nimajo pojma, koliko dobljenih in izgubljenih bitk stoji za tem, koliko truda je bilo potrebnega vložiti v to, da danes zgleda preprosto... biti drugačen je lahko samo na jeziku...

In ljudem, ki so vstopili na vlak in na njem ostali nekaj postaj, se po določenem času zazdi, da me je potrebno "utiriti", spraviti z neuhojenih pešpoti na avtocesto življenja, po kateri se vozi večina... pozabijo, kaj jim je bilo na začetku všeč in zakaj so trkali... in očitajo prav tisto, kar jih je na začetku privlačilo... neštetokrat sem slišala: "Zakaj ne moreš bit kot vsi ostali?... Kaj ti to rabi?...Ni treba vedno vsega povedat ljudem v obraz... Kaj ti nihče nič ne reče, ker si takšna?" ...in pozabijo, da smo drugačni v življenju prav v neposrednem dvoboju najbolj izurjeni in to, da je drugačnost tesno povezana z upornostjo... za nami je mnogo preizkušenj, ki so nas naredile še bolj posebne, čeprav smo se ves čas trudili "zakamuflirati" med ostale... za nami je mnogo bitk... prva z lastnimi starši... ter najtežja s samim s sabo in lastnimi dvomi... biti posebnež ni lahko, vsekakor pa doda na življenski pestrosti...

In vse življenje upam, da premagam težavo, ki jo imam od malih nog in srečam nekoga, ki je dovolj drugačen, da si bo upal in želel živeti izven okvirjev, dovolj močan, da mi bo varoval korak ob hoji po robu ter dovolj pogumen, da bo z mano uresničeval sanje... nekoga, ki bo razumel, da drugačnost ne pomeni, da si slabši partner, starš ali prijatelj, da to pomeni le, da te je življenje izurilo v bojevnika, ki je bolj pripaden in zvest od vseh tistih, ki mislijo, da je drugačnost modna muha...