Visoko nad oblaki

Letošnje prvomajske počitnice so bile za Mamo in njena navihanca posebne... dobršen del počitnic smo preživeli na drugem koncu Evrope. Na praznik vseh delavcev smo namreč odleteli v Lizbono, ki se je ekskluzivno in samo za nas 5 dni kopala v soncu. Portugalci sicer pravijo, da je pri njih tako večino dni med marcem in novembrom, ampak le kdo bi jim verjel. Portugalska je otrokoma dala novo izkušnjo, prvič sta namreč potovala z letalom in bila tako daleč stran od doma, v deželi, kjer ne razumeta jezika, prvič sta se sprehajala po dvomilijonskem mestu, se kopala v oceanu in se vozila s podzemno železnico, prvič sta videla vidre in pingvine... Mami pa je to kratko potovanje dalo čudovito spoznanje, da lahko s svojima otrokoma brez strahu odpotuje kamorkoli, da sta željna novih dogodivščin in čisto ob njej, ko je to potrebno, spoznala je, da zmore... sama...

Prvi polet z letalom je osemletnik pričakoval že zelo dolgo... že nekaj let me je spraševal, kdaj bomo odšli kam z letalom... in smo končno odleteli... malo je bil vznemirjen, pred vzletom ga je bilo morebiti celo za mrvico strah, nato pa se je sprostil, ampak še vedno jemal polet zgolj kot prevoz iz točke A na točko B... seveda se ni izneveril svoji naravi in se tako, kot mu je v navadi, pritoževal nad letalskim obrokom... presenetljivo dobro, čeprav čisto brez pritožb ni šlo, pa je zdržal sedenje na mestu, zahtevala sem namreč, da ostane privezan, kljub temu da letalski prevoznik tega ne zahteva, sem se zavedala, da bi v trenutku, ko bi se odpel, že tekel k noni na drugo stran kabine... "Hmmm... Le kako bomo to težavo rešili na 22- urnem poletu do Avstralije?!" se sprašuje mama, sin pa računa s tem, da bo lahko prosto tekal po letalu... Na drugi strani pa je mala neznansko uživala... ves polet je čebljala, gledala skozi okno, ploskala, se veselila... ko smo pristali in se z roko v roki premikali proti tekočemu traku za prtljago, je vprašala: "Kaj lahko gremo nazaj na letalo?" Najbrž sem jo nekoliko začudeno pogledala in ji odkimala, ona pa: "Kdaj bomo šli spet?"

In smo odšli zelo kmalu spet na letalo, že čez nekaj dni, ko smo polni novih vtisov odleteli nazaj proti domu. Polet nazaj domov je bil še bolj uspešen, saj smo bili tokrat že na pol profesionalni popotniki.

In ni lepšega kot to, ko se otrok stisne k tebi po povratku domov, prilepi poljub na lice in zašepeta: "Mama, meni je bilo lepo tam..." Takrat odplava Mama visoko nad oblake... v deveta nebesa...