Preživele zakon

Črnilo in packa za začetek... črnilo in packa za konec... sled na prstu za začetek.... sled v srcu za zaključek... vmes trenutki sreče potopljeni v spoznanje in razočaranje... preživeti tisto, kar misliš, da boš živel do svojega zadnjega dne ni nikoli lahko, terja moč in pogum... terja te celega... potegne te v vrtinec in nato nekega dne naplavi na obalo... izžetega, s kožo razžrto od soli in zlepljenih kril, z izkušnjo, ki ti je nadela okove okoli pljuč... koža se zaceli, krila se posušijo na poletnem soncu in bodo nekega dne pripravljena za ponoven polet med oblake, spone bodo popustile in zrak bo še segel v najbolj oddaljeni pljučni mešiček... v teh zgodbah ni nikoli zmagovalcev... smo samo poraženci... tisti, ki preživimo in tisti drugi, ki pač ne...

Ni najhujši trenutek, ko te vsega razbolelega prinese na obalo... najtežje je spoznanje, da je nekdo, ki ga poznaš komaj nekaj ur, za tvoj trenutek sreče pripravljen storiti več kot tisti, s katerim gradiš življenje... nato po neprespanih nočeh, urah in urah pomislekov, sledi najtežji korak, ko obtežen s svincem prostovoljno zaplavaš v vrtinec očitkov in medsebojnega obračunavanja, vate pa bolščijo oči lastnih otrok... potem samo še dihaš in se prepustiš, trudiš se, da ostaneš nad gladino in da ne potegneš s sabo nedolžnih žrtev... in moliš, da se konča, preden ti pljuča napolni slana tekočina... preden zaznamuješ življenje več... najtežji trenutki so vedno pred pokom pištole... nato je tekma... in v teh partijah ni nikoli zmagovalcev... smo samo poraženci... s kroglo v srcu... tisti, ki preživimo in tisti drugi, ki pač ne...

Danes sem podpisala... podpisala za konec... črnilo se najbrž še ni posušilo... packa bo še dolgo sveža... morebiti do konca... Ni bilo samo črnilo, ki je povezalo začetek in konec, obute sem namreč imela iste allstarke kot takrat, ko sem podpisala z nasmehom na obrazu v družbi svatov... oboje smo preživele ta zakon... allstarke in jaz... žal mi je, da so platnene superge zdržale dlje od zakona, da je bil gumijast podplat bolj trpežen od vezi med nama... vem, da si nimam česa očitati...vem, da sem za zakon naredila več kot za obuvalo... kljub vsemu sem vesela, da sem preživela in bom lahko skupaj z otrokoma ponovno zaživela... prav tako želim isto mojemu zdaj že bivšemu soprogu... in zase upam, da me nekega dne prav te allstarke odnesejo čisto na rob in tam najdem nekoga, ki bo pripravljen z mano v tandemu skočiti čez... Ali mogoče že letim?! Superge niso v nobenem primeru nič krive, tako kot jaz so tudi one preživele zakon...