Morska deklica

V eni izmed pravljic, ki smo jih kupili na najbližji pošti, je pod morsko gladino živela lepa deklica s prečudovitim glasom in ribjim repom. In ta deklica je tako navdušila mojo štiriletnico, da je priplavala na njeno čokoladno rojstnodnevno torto. Tako zelo čokoladno in dobro, da smo iz prve zmazali celo...

Ta prelepa deklica izpod morske gladine , ki se je po nasvetu prijatelja galeba česala z vilico, si je želela postati človek. Kljub temu da so ljudje nevarni... kljub temu da ji je ljubljeni oče želel to preprečiti...to si je želela zaradi enega samega posebnega človeka, ki ga je vzljubilo njeno srce... in temu se reče ljubezen... odpoveš se boljšemu, varnejšemu in lepšemu svetu, zato da si lahko ob nekom, ki ga imaš rad... zapustiš vse, kar poznaš, zamenjaš morje za kopno, vodna prostranstva za hladen zrak, ribji rep za noge... vse za ljubezen... in ne glede na posledice...

In to, draga moja morska deklica, se nauči iz te zgodbe... da je ljubezen vredna tveganja... lahko se češeš z vilicami, lahko poslušaš nasvete raka ali galeba, samo ostani srčna, kot si... in ne pusti, da te življenje prepriča v to, da je karkoli pomembnejše od ljubezni...

Rada te imam, moja mala morska deklica... želim si, da bi uspešno plavala med izzivi, ki jih prinaša otroštvo in odraščanje in nekega dne zrasla v čudovito mlado dekle, ki bo ljubilo in bilo ljubljeno... če si kdo to zasluži, si zaslužiš ti... šele 4 leta imaš, pa premoreš več ljubezni in srčnosti kot nekateri v vsem življenju... ostani to, kar si...

Ko odloči srce...

Sem strastna in temperamentna, pa kljub temu so moje odločitve razumske... vedno z glavo in razumom... in strastjo...paradoks, ki ga velikokrat še sama ne razumem in temu pripisujem tudi to, da me ne razume okolica, največkrat niti ljudje, ki so mi najbolj blizu... s tem, da stopam po svoji neuhojeni poti in si moram velikokrat sama izsekati pot skozi robido, sem se že zdavnaj sprijaznila... samo včasih, res včasih bi ob sebi rada nekoga, ki bi me samo objel... in razumel... naslednji dan sem zopet po starem na poti z mačeto v roki...
Vsako potezo v življenjski igri sem sprejela z razumom, po tehtnem premisleku, čeprav je velikokrat izgledalo, kot da sem se "na glavo " vrgla v prepad in nimam pojma, kaj me čaka... mogoče je bil namen, da tako izgleda... ure, noči napenjanja sivih celic, zato da na koncu izgleda nepremišljeno... tudi to je del igre, ki jo vodim in igram sama...


Potem pa stopi v življenje nekdo in naredi preobrat... pokaže ti, da je življenje lahko lepo tudi, če mu ne stojiš ves čas za vratom, da se imaš lahko lepo tudi, ko ne vodiš igre in si samo spontan... da lahko  odloči srce... enkrat... da si tudi srce zasluži priložnost... in z razumom sem tokrat prepustila srcu, da napiše zgodbo... Zgodbo, s katero ne želim nikogar prizadeti, samo osrečiti vse, ki bodo stopili vanjo in dokazati, da je včasih, samo včasih treba poslušati srce, pa čeprav ti ves svet govori nasprotno...

"Živijo samo tisti, ki se borijo." Victor Hugo

Včasih se nam svet podre zato, da si ga ponovno zgradimo...

Ni merila za razlog, ki nas spravi na kolena... javna porota sestavljena iz oči, ki niso dovolj pogumne, da bi pogledale vase, dela lestvice... lestvice razlogov za žalost, depresijo, alkoholizem, neučakanost, povzdigovanje glasu, čezmerno potenje ali tišino... smrt bližnjega, bolezen, ločitev, finančne težave, razprtije za domačimi stenami, zapuščinske razprave, službeni zapleti... nekako takole sodijo na sodiščih v podobi domače cerkve ali lokalne gostilne... in presojajo, katera posledica pritiče določeni teži težav, pomilujejo, da "saj ni čudno...", komentirajo, kako bi nekdo moral odreagirati oziroma kaj bi bilo najbolj prav, da bi naredil, navadno pa ta vaška sodišča ne naredijo čisto nič v smeri, da bi bilo nekomu lažje, ne ponudijo roke, temveč le obsojajoče poglede... razumljivo, če želimo nekomu pomagati, ga moramo najprej razumeti... tega pa najbrž ne zmorejo ali znajo...

V zadnjem času me je doletelo kar nekaj točk "zloma" iz lestvice vaških sodišč... in ugotovila sem, da je lestvica popolnoma napačna... že pred tem nisem dala veliko na to, kaj menijo tisti, ki samo mislijo, da me poznajo, nikoli nisem redno prebirala člankov v "ženskih" revijah, razen enkrat ali dvakrat letno v frizerskem salonu oz v čakalnici pri zobozdravniku, nikoli spremljala vaških "kvant"... zdaj, ko vem, da ne zlomi smrt, ampak beseda, ne ločitev, ampak pogled, ne zapuščinske razprave, ampak izdaja, ne problemi v službi, ampak sprenevedanje, zdaj mi je za mnenje okolice vseeno... ljudje ne nosijo moje bolečine, še manj mojo srečo, pravzaprav ne vedo nič o tem, kaj me zaboli in kaj osrečuje... tudi če bi iztegnili roko, da mi pomagajo, bi bilo to ob napačnem času... Ljudje mislijo, da bolijo udarci, a resnično bolijo besede... včasih izrečene, včasih neizrečene... besede imajo moč, da porežejo srce...

Pade vsak, zašibijo se kolena pod težo življenja... ni šibkost pasti, moč je zopet vstati... sam... vsakič močnejši... in vsakič bližje spoznanju, da smo na začetku in na koncu vedno sami... sami nosimo težo dneva in verjamemo v boljši jutri, vsak dan do konca... do zadnjega utripa...

Ja, včasih se nam svet podre zato, da si ga ponovno zgradimo... boljšega, bolj po meri za nas...