Ni merila za razlog, ki nas spravi na kolena... javna porota sestavljena iz oči, ki niso dovolj pogumne, da bi pogledale vase, dela lestvice... lestvice razlogov za žalost, depresijo, alkoholizem, neučakanost, povzdigovanje glasu, čezmerno potenje ali tišino... smrt bližnjega, bolezen, ločitev, finančne težave, razprtije za domačimi stenami, zapuščinske razprave, službeni zapleti... nekako takole sodijo na sodiščih v podobi domače cerkve ali lokalne gostilne... in presojajo, katera posledica pritiče določeni teži težav, pomilujejo, da "saj ni čudno...", komentirajo, kako bi nekdo moral odreagirati oziroma kaj bi bilo najbolj prav, da bi naredil, navadno pa ta vaška sodišča ne naredijo čisto nič v smeri, da bi bilo nekomu lažje, ne ponudijo roke, temveč le obsojajoče poglede... razumljivo, če želimo nekomu pomagati, ga moramo najprej razumeti... tega pa najbrž ne zmorejo ali znajo...
V zadnjem času me je doletelo kar nekaj točk "zloma" iz lestvice vaških sodišč... in ugotovila sem, da je lestvica popolnoma napačna... že pred tem nisem dala veliko na to, kaj menijo tisti, ki samo mislijo, da me poznajo, nikoli nisem redno prebirala člankov v "ženskih" revijah, razen enkrat ali dvakrat letno v frizerskem salonu oz v čakalnici pri zobozdravniku, nikoli spremljala vaških "kvant"... zdaj, ko vem, da ne zlomi smrt, ampak beseda, ne ločitev, ampak pogled, ne zapuščinske razprave, ampak izdaja, ne problemi v službi, ampak sprenevedanje, zdaj mi je za mnenje okolice vseeno... ljudje ne nosijo moje bolečine, še manj mojo srečo, pravzaprav ne vedo nič o tem, kaj me zaboli in kaj osrečuje... tudi če bi iztegnili roko, da mi pomagajo, bi bilo to ob napačnem času... Ljudje mislijo, da bolijo udarci, a resnično bolijo besede... včasih izrečene, včasih neizrečene... besede imajo moč, da porežejo srce...
Ja, včasih se nam svet podre zato, da si ga ponovno zgradimo... boljšega, bolj po meri za nas...
Ni komentarjev:
Objavite komentar