Ko odloči srce...

Sem strastna in temperamentna, pa kljub temu so moje odločitve razumske... vedno z glavo in razumom... in strastjo...paradoks, ki ga velikokrat še sama ne razumem in temu pripisujem tudi to, da me ne razume okolica, največkrat niti ljudje, ki so mi najbolj blizu... s tem, da stopam po svoji neuhojeni poti in si moram velikokrat sama izsekati pot skozi robido, sem se že zdavnaj sprijaznila... samo včasih, res včasih bi ob sebi rada nekoga, ki bi me samo objel... in razumel... naslednji dan sem zopet po starem na poti z mačeto v roki...
Vsako potezo v življenjski igri sem sprejela z razumom, po tehtnem premisleku, čeprav je velikokrat izgledalo, kot da sem se "na glavo " vrgla v prepad in nimam pojma, kaj me čaka... mogoče je bil namen, da tako izgleda... ure, noči napenjanja sivih celic, zato da na koncu izgleda nepremišljeno... tudi to je del igre, ki jo vodim in igram sama...


Potem pa stopi v življenje nekdo in naredi preobrat... pokaže ti, da je življenje lahko lepo tudi, če mu ne stojiš ves čas za vratom, da se imaš lahko lepo tudi, ko ne vodiš igre in si samo spontan... da lahko  odloči srce... enkrat... da si tudi srce zasluži priložnost... in z razumom sem tokrat prepustila srcu, da napiše zgodbo... Zgodbo, s katero ne želim nikogar prizadeti, samo osrečiti vse, ki bodo stopili vanjo in dokazati, da je včasih, samo včasih treba poslušati srce, pa čeprav ti ves svet govori nasprotno...