Edinstvena

Vsaka ljubezen je edinstvena. Posebna. In lahko samo upamo, da jo bomo v življenju izkusili v čim več različicah. Da nam bo dano biti starš, del ljubeče družine, imeti najboljšega prijatelja in nenazadnje, da bomo spoznali drugo polovico, dom svojega srca. Vsaka ljubezen je blagoslov. In vsaka si zasluži hvaležnost.

Ljubezen je neprimerljiva. Starševske ljubezni ne moremo in ne smemo primerjati s partnersko ljubeznijo. Nikoli ne smemo pozabiti, da je naše srce dovolj veliko za obe... da imamo lahko 10 otrok, pa bomo imeli čisto vse po vrsti radi. Vsakega malo drugače. In za partnerja bo kljub vsemu ostalo morje neizpite ljubezni. En večjih problemov današnje družbe je, da mešamo starševsko in partnersko ljubezen. Da delamo lestvice... ljubezen ne pozna lestvic... obstaja ali pa ne... ljubezen ne postavlja pred dilemo, ampak dileme z ljubeznijo razrešujemo. Prevečkrat pozabljamo, da mora starševska ljubezen dopuščati, da bodo otroci nekega dne odšli izpod našega okrilja in si ustvarili lastna življenja. Resnična ljubezen dopušča njihove svobodne odločitve. Otrok nimamo zato, da se bodo z nami postarali, uspešni smo, če si ustvarijo lastno življenje neodvisno od našega. Partnerska ljubezen pa je popolno nasprotje... partnerja ne vzgajamo, ampak skupaj z njim rastemo, da se lahko nekega dne lahko skupaj postaramo, da z njim ob boku prehodimo del življenja... s pravim do zadnjega koraka... in ga ne postavljamo pred dilemo izbire... ljubezen tega ne pozna...

Ljubezen se ne meri. Ni večje ali manjše ljubezni. Nikoli ni preveč ljubezni za naše srce. Ali ljubimo ali pa ne... ne moremo ljubiti enega samo malo, drugega malček več, tretjega pa največ...  Ljubezen ne pozna lestvic in seznamov, pozna prioritete, ampak zaradi tega ni nič manjša, kvečjemu še raste....

Ljubiti ni lahko. Velikokrat boli. Posebno takrat, ko nas nekdo, ki ga ljubimo z vsem srcem, ne sprejema takšnih, kakršni smo. Ko ljubljena oseba misli, da nas lahko razparcelira po delčkih in vzame le tisto, kar ji je všeč, ostro zaboli. Toda prava ljubezen ne pozna delitve na všečne in nevšečne plati. Ljubezen je celovita. Ko nekoga ljubimo, sprejmemo tudi lastnosti, ki so nam malo manj všeč. Ljubiti moramo osebo samo, z vsem kar ta oseba je, ne pa osebo, za katero jo želimo imeti. Narava je ljubezen do otrok zaščitila z brezpogojnostjo. Ljubezen do partnerja lahko z najboljšim približkom brezpogojnosti zaščitimo sami.

Ljubezen ne izbira. Ne pozna stopničk... ljubezen je polna, dokončna... če ljubimo, bomo izbrali mi, da ne bo potrebno izbirati ljubljeni osebi... zase vem, da bi prostovoljno zakorakala v ogenj, da zgorim v ljubezni in ljubljeno osebo rešim življenja v dilemi...

Vsaka ljubezen je edinstvena. Posebna. Zato, ker je neprimerljiva, se ne meri, ne izbira in ni lahka. Je nekaj najlepšega, ker se nam lahko zgodi. Življenju doda smisel in ga pobarva v mavrične barve. Nisem je izkusila v vseh oblikah, mi je pa dano nositi najlepši in najljubeznivejši naziv na vsem svetu... MAMA.