Mami v slovo

Mama, se spominjaš vonja češnjevih cvetov z našega vrta? Kaj pa maja, tvojega najljubšega meseca? In tega, kako si se jezila, ko smo v umazanih čevljih tacali po sveže umitih tleh? Se spominjaš prelepih poletnih večerov v družbi sosedov in kako si sredi noči telefonirala iz Avstralije sosedom samo zato, ker si nas tako zelo pogrešala? Pa naporne poti na Krn, ko sta z Marino pogoltnile pol tablice tablet proti bolečinam? Se spominjaš vonja piškotov iz naše domače peči, ki si jih pekla za sestričnino poroko, in okusa najboljših njokov, ki so jih lahko zamesili le tvoji prsti? Še slišiš melodijo, ob kateri si se najraje zavrtela s tvojim najljubšim soplesalcem? Še čutiš grozdje, ki se je leto za letom lepilo med prsti, medtem ko si opazovala, ali bo Zvonko zmogel s prepolno prikolico do ceste? Se spominjaš skrbi, ko katerega od tvojih otrok v nedeljo zjutraj še ni bilo domov? Se spomniš prstov razbolelih od prevročega kostanja, ki smo ga pekli v preluknjani ponvi za hišo, ali premraženih otrok, ki so privlekli sanke iz križišča v Kostanjevico in čakali, kaj bosta z Marico ponudili za pod zob? Mama, se spominjaš večnih dilem ali "špica" na božični smreki res stoji ravno, medtem ko si ti pekla praznično potico?

Letni časi so se zate iztekli in vem, da je tvoj spomin zdaj ujet med oblake. Da si na kraju, kjer ni trpljenja in bolečine, dvojčka, ki si se ga tako zelo bala... Ampak vedi, da se spominjamo mi, ki danes stojimo tu ter se žalostnih src poslavljamo od pesti prahu, ki je ostal za tabo. Dala si nam največ, kar si lahko, dala si nam Dom, ljubezen in srčnost... Nahranila si vse naše čute in v naših srcih boš živela večno... tako kot sem ti povedala, ko sva se še zadnjič videli na tej strani...

Hvala ti, mama, za vse... zdaj si na lepšem kraju...

Napisala na dan, ko je za vedno zaprla oči, in prebrala mami v slovo na kraju, kjer v miru počiva...