Morfij

Odpravljanje na tako dolgo pot, kot je polet do Avstralije, vzame nekaj časa... če odpotuješ sam... urediti je potrebno vsa zavarovanja, vizo, spakirati, se dogovoriti glede nujnih stvari doma, poskrbeti za psa, mački... če odpotuješ z dvema otrokoma vzame priprava še nekaj več časa... spakirati je treba dva kovčka več, ju zavarovati, obvestiti vrtec, šolo... če odpotuješ z mamo, ki je hudo bolna, vzame priprava zelo veliko časa... težko je dobiti primerno zdravstveno zavarovanje oziroma sploh zavarovalnico, ki jo je pripravljena zavarovati, potrebno je pripraviti vsa zdravila za na pot, zdravila "za vsak slučaj", potrebnih je več pogovorov z zdravniki, pripraviti izvide v angleščini, seznam diagnoz in terapije, rezervirati polet za invalida oziroma se dogovoriti z letalsko družbo... in nenazadnje spakirati še za osebo več... zadnjih nekaj dni pred poletom v deželo kengurujev sem imela povsod sezname z opravili, ki sem jih kljukala, barvala in vseskozi dodajala nova... za nameček sem bila pa še tik pred razvezo zakonske zveze, ki je svoj epilog dočakala 48 ur pred odhodom...da ne bi bilo dolgčas... ko datakneš dno lahko samo še odletiš v Avstralijo...

Avstralija ima precej stroga pravila glede vstopa v državo... pridobitev vize sicer ni problematična, vendar so zelo strogi glede vnosa zdravil, cigaret, hrane, rastlin, živalskih proizvodov... odkar se je letos zgodil teroristični napad na Novi Zelandiji, te ob vstopu praktično slečejo in sezujejo, vso prtljago še enkrat preverijo in ti nato z dvignjenim palcem pokažejo, da lahko vstopiš v državo...
Med poletom razdelijo obrazce, kjer moraš še enkrat več navesti vse podatke, naslov, kjer boš v Avstraliji bival in navesti vse posebnosti med prtljago...
...in v tem trenutku je prišla na plano sestričnina panična plat:
"Anja, kaj naredimo?! Marija (moja mama) ima s sabo za celo lekarno zdravil... tukaj piše, da se ne sme... oziroma, da moraš označiti... tale zraven mene je označila zdravila za glavobol...kaj naredimo?!"
Skušala sem jo pomiriti, da so vsa zdravila v maminem kovčku, da imam papirje s sabo, da nimamo nič kaj takega in da ona lahko mirno obkroži vse "NO".
Ona pa v odgovor:
"Kaj vem jaz, kako so lepili nalepke na kovčke, ker so bli vsi na kupu?! Mogoče je na tistem od Marije moje ime...."
Za mamo, sebe in otroka sem obrazce izpolnila sama... brez pretiranih skrbi... ker nisem videla, da bi bili kjerkoli v prekršku... edini problem bi lahko predstavljal morfij, vendar se je mama odločila, da ga ne potrebuje in zato nisem niti pripravljala dokumentacije...

Ob zadnjem pregledu pred vstopom v Avstralijo je bila sestrična vidno živčna, mama se je smejala iz invalidskega vozička, jaz pa sem čisto mirna z otrokoma na očeh čakala na dvignjen palec... kot nalašč je imela sestrična še dodaten pregled prtljage, nato pa smo dobili pozitiven znak...

Ko smo naslednji dan sorodnikom pri kosilu razlagali dogodivščino in se z nasmehom spominjali panike z letala ob izpolnjevanju obrazcev, sem dodala, da dobro, da res nismo imeli morfija ali česa podobnega s sabo... v tistem trenutku pa mama vzame svojo torbico s pripomočki in zdravili za sladkorno bolezen, ven povleče stekleničko in doda: "Saj sem ga prinesla!"