Ko smo po prihodu v Avstralijo premagali "jet-lag", smo se najprej odpravili v živalski vrt oziroma bolje rečeno park, kjer prebivajo le avstralske živalske vrste. V parku smo se sprehajali med kenguruji, mala jih je dobesedno posiljevala s hrano, fotografirali smo se s koalo, bel ptič z velikim zvitim kljunom nam je skoraj odnesel krompirček, videli tasmanskega vraga med kosilom in spoznali, kako simpatični so mali dingi. Otroka sta navdušeno zbirala žige, meni se je tudi zdelo zelo lepo, sestrična, ki je bila tokrat v Avstraliji že drugič, pa je ugotavljala, da so kenguruji v parku majhni in da bi raje videla večje kenguruje v naravi.... povedala je, da si je to želela že ob prvem obisku, pa ni bilo izven živalskega vrta nobenega kenguruja nikjer... in skoraj obupano dodala, da bo gotovo tudi tokrat tako...
Hmmmm... ko smo se čez nekaj dni vozili v okolici Canberre po pokrajini podobni našemu Krasu, smo z avtom zbili kenguruja, ki je bil gotovo dvakrat večji od tistih v parku... kenguruju ni bilo na srečo nič hudega, le nekoliko prestrašen je izgledal, mogoče zato, ker je skozi avtomobilsko šipo zagledal presenečeni obraz naše sopotnice, ki si od tistega trenutka dalje ni želela več videti kenguruja... niti v parku...
Minilo je nekaj dni in sestrična je očitno malo pozabila na kenguruja prilepljenega na avtomobilsko šipo... in si zaželela srečanje z novo živalsko v vrsto... kuščarjem... gekonom... v naravi, kako pa drugače... in pri tem pozabila na dejstvo, da se plazilcev boji...
Nekega večera, ko smo v Coffs Harbour-ju ravno zaključili z večerjo in prijetno kramljali za mizo, jo je stisnilo na malo potrebo... zdelo se mi je, da je krik dosegel moja ušesa, preden je ona prišla do WC-ja... pritekla je nazaj in v slovenščini zavpila, da je v stranišču kuščar... najbrž je v tistem trenutku pozabila na vse angleške besede... odšla sem v WC in pričakovala, da visi s stropa najmanj legvan... a v WC-ju ne duha ne sluha o kuščarju... izza vrat sem zaslišala: "Za školjko je!!! Poglej!" Mislila sem si, kdo zaboga gleda za školjko, medem ko lula, pokukala za školjko in tam našla 3 centimetre velikega gekona... mladička...
Nato sem sestrično posedla za mizo in ji skozi komaj prekrivajoč smeh rekla: "Zdaj mi pa povej, kaj vse si si še želela videti tu v Avstraliji?! Ker jaz se ne bi rada jutri zjutraj zbudila zraven Aborigina..."
Tudi mene je narava v Avstraliji pustila odprtih ust... videli smo mnogo živali, veliko vrst sem prvič imela priložnost videti... a niti v sanjah si nisem predstavljala, da bom videla kite... in to z obale... selili so se namreč ob avstralski obali in veselo uprizarjali predstave, ki smo jih spremljali z obale.... menda le redko plavajo tako blizu obale... kot bi vedeli, da so paša za moje oči...
Ni komentarjev:
Objavite komentar