Dežela tam spodaj

Nikoli me ni vleklo tja dol... toda nikoli zares ne vemo, kam vse nas bo vodila pot... včasih nas odpelje tja, kamor si ne želimo... vedno pa nas odpelje na kraj, kjer moramo biti... za nekatere je pot prva, za nekatere zadnja, za vse pa prav gotovo samo ena od mnogih, kamor nas pelje življenje...

Avstralija.Verjetno najpogumnejša pot v mojem življenju. Že na meji norosti. Z dvema otrokoma in zelo bolno mamo odpotovati na drugi konec sveta ni mačji kašelj. Danes to lahko povem iz prve roke. Na srečo sem imela ob sebi še sestrično, ki ni bolna in ni otrok, je pa bila nekoliko panična in prestrašena, toda le kdo bi ji to zameril. Prišli smo srečno, v obe smeri... želja je izpolnjena in na obrazu utrujenem od bolezni in življenja se je narisalo zadovoljstvo... meni pa se je ob povratku odvalil kamen od srca... čeprav je življenje tudi po povratku domov polno skrbi in neznank, se zdijo doma lažje rešljive...

Down Under. Kljub mamini težki bolezni smo se tam spodaj imeli lepo. Čeprav je naše potovanje ovijala tančica žalosti in je v zraku visel pridih slovesa, smo glede na razmere veliko videli, se velikokrat nasmejali in zabavali. Slovo nam je uspelo iz črne prebarvati v svetlejše barve. Otroka sta uživala na veliko in oba bi potovanje z veseljem podaljšala, tudi sama bi ostala še nekaj dni, če bi bile okoliščine drugačne, toda prav gotovo ne za vedno. Čeprav se mi je po tednu dni zdelo, da je dežela prijazna za življenje, sem kmalu zatem ugotovila, da je polna bizarnih pravil, ki se jih domačini držijo kot pijanec plota. Preveč zame navajene hoje po robu.

Dežela kengurujev. Dom moje tete in njene družine. Veliko spominov sem vzela s sabo domov in preizkušnjo več... tudi prve poti so lahko slovesa in zadnje začetek nečesa novega... življenje prinese in odnese... trenutkov sreče in notranjega zadovoljstva pa nam ne more vzeti prav nihče... niti čas nima te moči... in slovesa vedno pridejo prezgodaj... zato imajo tako ime... premajhni smo, da bi to spremenili, imamo pa moč, da naredimo zaključke lepše, le časa ne smemo izgubljati...ob koncu teče še hitreje... mi smo pesek med prsti lovili v deželi tam spodaj... in mislim, da nam je za las uspelo...

Sem oseba, ki bi za ljudi, ki jih imam rada in imajo dom v mojem srcu, naredila vse... teh ljudi ni veliko, manj kot prstov obeh rok, ampak so... zanje bi šla tudi na konec sveta... in s to potjo sem to dokazala... Pokazala mami in otrokoma, da je moja ljubezen brezmejna, čeprav se velikokrat skrije za oster pogled ali je zamrznjena v tonu mojega glasu... in dokazala sebi, da s svojo jekleno voljo in pozitivnim razmišljanjem zmorem vse... da moj svet nima mej... osebo, ki jo imam rada, imam rada za vedno... v deželi tam spodaj in za oblaki... kajti moja ljubezen je moj svet... brez meja...