Konec pravljice. Naj se sliši latinsko, učeno. Še danes se živo spomnim, kako sem si v prvih letnikih medicine lomila jezik z latinskimi izrazi.... potem ti nekega dne, niti sam ne veš kdaj, skupaj z medicino pridejo v kri... Vsaka pravljica se enkrat konča... s tem zapisom pravljica o "vsemogočnih" bogovih v "belem" z vrečo cekinov namesto vzglavnika, ki je bila odtrgana od ust delovnega naroda... Ne, nismo vsemogočni, naredimo lahko samo toliko, kolikor nam dovolijo znanje, sodelavci, oprema, politika in bolniki sami... ja, prav ste prebrali, bolniki sami... na vse ostalo se lahko več ali manj vpliva, znanje se lahko poglobi, kontaktira kolege v tujini, z vsakim dnem se širijo obzorja, lahko se improvizira tudi s slabšo opremo ali morda celo brez nje, pridobi donatorje in nabavi novo, boljšo opremo, sodelavce se lahko zamenja, jih dodatno izobrazi, v zakonodaji najde luknjo... toda pred bolniki smo nemočni... vsak hodi skozi življenje sam in je polno odgovoren in svoboden za svoje odločitve in dejanja... zdravnik lahko le pomaga, svetuje... in na koncu odloča še usoda... pri tej gospe pa smo vsi zavezanih rok... tudi bogovi...
MEDICUS CURAT NATURA SANAT. Zdravnik zdravi, narava ozdravi.
Čeprav se nenavadno bere, se navedbo iz prejšnjega odstavka najlepše vidi, ko nas za uslugo, pomoč, nasvet vprašajo sorodniki, prijatelji in znanci... vsak pričakuje, da bo zdravnik v podobi prijatelja zamahnil s "čarobno paličico" v obliki terapije, postopka, posega in bo težava, ki si jo je bolnik "pridelal" v zadnjih desetih, dvajsetih letih, odpravljena v tednu ali največ dveh... tako ne gre, čeprav bi si vsi želeli... o spremembi načina življenja noče nihče niti slišati, o dolgotrajnem zdravljenju z lastno močjo in ob le občasni pomoči z zdravili, ko je res hudo, se vsi zmrdujejo... vem, da ni prikladno in komot... reševanje težave na dolgi rok je enako oziroma zelo podobno neuspehu zdravnika... bolnik se največkrat naveliča in nato veselo razlaga naokoli o (ne)sposobnosti zdravnika... ali še bolje... zdravniku očita način življenja, ki ga ima zdravnik, pri tem pa pozablja, kdo ima v resnici težavo...
In nikakor ne mečem vseh ljudi v isti koš... seveda obstajajo bolniki, ki gredo z roko v roki... navadno so to tisti "pravi bolniki", posebni, zelo hudo bolni, ki se leta, mesece in vsak dan borijo samo za jutri... in nič več...
Pravljice se navadno končajo z: In živela sta srečno do konca svojih dni... In tako se konča tudi ta... Oba bosta živela do konca svojih dni... bolnik in njegov zdravnik... Koliko srečno, bosta odločala sama... zdravnik zase, bolnik za oba... usoda bo stisnila pečat...
IMPERARE SIBI NAXIMUM IMPERIUM EST. Vladati sebi je največja oblast.
Ni komentarjev:
Objavite komentar