petek, 1. november 2019

Nad oblake

1. november... prvi odkar te ni med nami... danes delam, dežuram, nisem na modni reviji na pokopališču in ne stojim ob tvojem grobu... vem, da se ti ne bi strinjala s tem, toda tebe ni več in jaz sem drugačna... in ti si vedela to... včasih ti je bilo to všeč, večkrat ne...

Obiskala sem te pred dvema dnevoma in ti nesla šopek rož, pa svečo z imeni otrok sem prižgala, da ti sveti, sedaj, ko so krajši dnevi... teme nikoli nisi marala...oh, da bi vedela, koliko sveč je še vedno v naši kleti, kot bi ljudje vedeli, da si vedno imela rada luč...

Čas hitro mineva tudi sedaj, ko te ni.... še vedno imam shranjeno tvojo številko v telefonskem imeniku in mislim, da bo tako ostalo, dokler ne bo šel telefon v kanto za smeti... večkrat pogledam fotografijo ob najlepši besedi "Mama" na ekranu... s stekleničko hraniš Meto, takrat je imela 4 mesece, sedaj je že prava punca... pogreša te, velikokrat reče, da bi rada nono Marijo, takrat ji povem, da si zaspala za vedno in da nas čuvaš od daleč... Tudi jaz te pogrešam, najbolj to, da te ne morem poklicati in ti povedati, ko se mi zgodi kaj posebnega... Ti si bila edina oseba, ki sem jo poklicala, ko mi je bilo zares hudo ali ko sem bila zares vesela, ko se mi je zgodilo kaj posebnega in velikega, ko mi je "zavrela" kri... zdaj tega ni več... nimam več mame in s tem nikogar, ki bi mi bil na voljo takrat, ko ga najbolj potrebujem... ja, kdaj pa kdaj potrebujem koga, ki mu lahko povem... ki se mu lahko potožim... ki me dvigne s tal do neba...

Pred enim letom smo bili ob tem času skupaj na Bledu... ti in jaz z otrokoma...bolezen te je zelo načela, komaj si prišla v spodnje nadstropje na zajtrk...da ne razmišljam o tem, kakšen je bil vzpon nazaj do sobe... na mojem hrbtu... kolikokrat sem v tistih dneh telefonirala kolegom in oni naprej drugim kolegom, ko nisem vedela, kaj naj naredim... dobro, da jih imam...toda ne glede na vse, bili smo skupaj... in čez nekaj dni si bila operirana, kar je prineslo novo upanje, da morda pa le... no, zdaj te ni več... moja slutnja, da bučo zadnjič režemo skupaj, se je uresničila...

Vedela si, da sem drugačna od tebe... tudi v tem, da ne verjamem, da nas čaka karkoli onkraj življenja... no, na koncu si se strinjala z mano... vendar to ne spremeni tega, da sem te imela, te imam in bom imela rada do konca... mojega konca... iz te ljubezni sem dala maksimum zate, dokler si bila med nami, sedaj iz te iste ljubezni dajem največ kar lahko zase, otroka in vse ostale, ki imajo dom v mojem srcu... tako kot te besede pišem zase, da mi je lažje tu spodaj...

Poljub nad oblake...


Ni komentarjev:

Objavite komentar