Sekira in tnalo

Večna borba... Kdo je močnejši? Kdo ima večji vpliv? Kdo bo zmagovalec?

Sekira... na prvi in tudi drugi pogled zmagovalka, ima vse, da pride do živega... ima ostrino in ima moč... je center... je zgodba... je orodje v človeških rokah...

Tnalo...nihče se prav pogosto ne spomni nanj, pa kljub temu vsakič, ko primemo v roke sekiro, pogledamo najprej, kje je tnalo... je sinonim za utrjenost, trdnost, nepremičnost... in križanke...

Kdo je močnejši? Je močnejša sekira, ki razcepi čok, ki ima ostrino in moč, da pride do kosti in zaseje bolečino? Ali je močnejše tnalo, ki ga ne stre na stotine zaporednih udarcev? Je resnična moč v povzročanju bolečine ali kljubovanju bolečini?

Sekira in tnalo... oba potrebna, da razcepimo kos lesa in se z njim pogrejemo, ko zapiha hladna burja... sekira ima moč in ostrino, tnalo trdnost, da ji kljubuje... nihče od njiju ni pomembnejši ali močnejši, ker en brez drugega nista pot k cilju... njuna moč je v sožitju... v vihtenju in udarcih sekire in navidezni podrejenosti tnala... če manjka en od njiju zebe v noge... in kar je še huje... mrazi do srca...

Resnična moč je v sožitju, v dopolnjevanju src, ki sta najbrž že zdavnaj postali eno, le da tega ni vedel prav nihče, niti srci sami ne... kdaj bo sekira razumela, da se nima smisla znašati nad lastnim tnalom in tnalo razumelo, da se nima smisla upirati sekiri? Nekega dne bosta srci razumeli, da le tesno združeni vodita k cilju in nehali mesariti en po drugem... ostaja upanje, da spoznanje ne pride prepozno... da ne bo do dneva spoznanja prevečkrat bolelo... da do takrat ne izgorita v ljubezni... če imamo upanje, imamo vse...