December se mi nikoli ni zdel pretirano vesel, prej prisiljen, preveč bleščeč, poln družinskih obveznosti, ponarejenih nasmehov in nepristnih stiskov rok... zares dobro se mi je zdelo le kuhano vino oziroma kuhana bevanda, ki jo imam res rada, najraje tisto, ki jo pripravim sama v svoji mali kraški kuhinji...
A tebi je bil Božič najljubši praznik... z lučkami si "ovesila" vse grme okoli hiše, pekla cel mesec kot nora, se mrzlično pripravljala na božično večerjo, preštevala tolarje in izbirala darila za otroke in kasneje vnuke, po tržnicah in trgovinah prebirala in iskala novoletne okraske, izdelovala ikebane za najbližje, ki jih ni več med nami, namizne aražmaje za prijateljice, sosede... rada si imela "džumbus", kot se je velikokrat izrazil oče... decembru si dodala luč, dodala si mu veselje in vznemirjenje, ki ga brez tebe nima več... prvič letos sem brez tvojih komentarjev postavila dve božični drevesi in dvoje jaslic... dobro, da sem imela pomoč in družbo otrok, sicer bi mi figurice predstavljale edino družino...
Tvoje želje niso več pomembne, umrle so s tabo in se spremenile v veter med borovci... toda pomembne so želje tistih, ki smo ostali, pomemben je spomin, zapuščina, luč, ki si jo pustila za sabo... in zato sem nataknila "špico" na božično smreko tako, kot bi ti ležala na kavču, previdno polagala mah, kot bi ti dežurala s sesalcem in z očetom sva napeljala verige lučk, kot bi svetile tebi... tokrat v spomin... na nebo... in čisto mogoče mi je postal december malenkost bolj všeč, ker ga greje spomin nate, ker je edina vez, ker je zapuščina, ki sem jo tebi v spomin dolžna predati tvojim vnukom... mogoče je tvoja večna odsotnost dodala decembru smisel, ker je postal tvoja dediščina, spomin na nekoga, ki mi je dal življenje in obveza do tistih, ki sem jim dala življenje sama... Božič je postal družina... in družina praznik...Poljub na nebo
Ni komentarjev:
Objavite komentar