V začetku lanskega decembra je zazvonil mobitel.
"Kam greva?" je vprašala prijateljica. Tudi tokrat nisem verjela, da nama bo uspelo... obveznosti, stiska s kadrom na oddelkih, vsega dovolj, vsega preveč...
Tik pred prazniki ponovno: "Greva. Potrebuješ dopust. Kam?" Priznam, dopust sem res potrebovala, tukaj nisem mela kaj oporekati in bilo mi je čisto vseeno, kam greva, omejitev je predstavljal le čas... in denar... Po krajših pogajanjih in mnogih idejah s strani sopotnice sva bile ponovno na začetku oziroma pri prvotni, lanski ideji... Španija...
Med prazniki sem prejela sms, da mi je letalske karte poslala po elektronski pošti... med prejetimi sporočili sem našla letalsko povezavo za Aqabo... in se spraševala o mojem zemljepisnem znanju, ker za to špansko mesto nisem še nikoli slišala... Google mi je povedal, da ne greva v Španijo, temveč v Jordanijo. Tudi prav.
In sva šle. V Jordanijo. Precej opevano s strani popotnikov. Najbrž preveč. Jordanija je zelo arabska in zelo muslimanska država in na žalost tudi zelo umazana. Pokrajina je pusta. Evropskih žensk oziroma žensk nasploh niso vajeni, vsaj ne odkritih, prosto gibajočih in svobodno govorečih. Nekateri se čudijo, drugim je zabavno, večina opazuje z mešanico strahu in neodobravanja. V večini sva se srečevali z moškimi, ki pa so bili ne glede na začudenje zelo prijazni, ustrežljivi in pripravljeni pomagati. Trudijo se za razvoj turizma, ki razen nekaj resortov ob rdečem in mrtvem morju ni tako razvit, kot sem pričakovala.Tudi policisti in vojaki so prijazni, razen kontrol na letališču. S policijskimi in vojaškimi kontrolami ter check pointi sva se srečevali večkrat dnevno, ki pa so ob spoznanju, da sva turistki, največkrat le vprašali iz kje sva, izustili: "Wellcome to Jordania" in zamahnili z roko napol v pozdrav, napol v znak naj nadaljujeva pot, brez da bi pogledali kakršenkoli dokument. Avto so nama enkrat pregledali tudi za eksplozivna sredstva. Težko se je navaditi na ljudi s puškami, ki jih srečuješ praktično vsepovsod, na vojaška vozila, sovražno gledanje v smeri Izraela... in spoznanje, da smo mi pravzaprav v odličnih odnosih z vsemi našimi sosedami, le zavedamo se ne tega.
V tednu dni sva prevozili 1100 kilometrov. Prespali v Wadi Rum-u. Jahala sem kamelo. Čeprav Lonely Planet to eni sami ženski odstvetuje, ampak to sva prebrali tik pred poletom v domovino. Po puščavi sva se vozili na kasonu. Obiskali sva Petro, ki je resnično vredna ogleda in po tem starodavnem mestu prehodili približno 30 kilometrov. Videli na stotine prostoživečih psov in mačk. Se kopali v vročih vrelcih pod naravnim slapom in šoklirali gole domačine s svojo prisotnostjo. Skoraj zašli v Palestino oziroma na Zahodni breg in na srečo tik pred tem naleteli na prijaznega vojaka z veliko puško, ki nama je dovolil vožnjo v nasprotni smeri vožnje v izogib nevšečnostim. Ko naju je vseeno zanimalo, če lahko greva naprej (nisva vedeli, da je to prehod na Zahodni breg), je z rahlim nasmeškom odgovoril: "Better not." Čisto mirno in prijazno. A gledal naju je, kot bi padli z lune direkt pred njega. Na tak način so naju v tem tednu gledali večkrat. Spoznali sva, da zemljevidi ne držijo vedno in da ti lahko vzamejo čisto vse, tudi signal. Čofotali sva v mrtvem morju, ki je tako slano, da je grenko. Pomočili sva prste v reko Jordan. Nisva se pa vanjo potopili. Ker je vojaške barve. Ker je na meji in imaš ob reki točno odmerjeno minutažo. In ker ti ves čas stoji nekdo s puško za hrbtom.Povzpeli sva se na Nebo, sicer na motorni pogon, ampak tega nama nihče ni zameril, ker si dejansko čuden le, če hodiš. Se za 10 evrov peljali z okrašenim čolnom ob obali Rdečega morja in skozi motno steklo videli obrise koral in potopljeni tank. Videli sva več, kot sva dejansko pričakovali. Veliko več vsega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar