Boš?

Ali me boš odnesel vsak večer v skupno spalnico, dokler ti bo dopuščala moč, če me nekega dne na avtocesti odpelje v temo in ko se vrnem, ne bom čutila več nog? Boš prilagodil električna stikala v najinem domovanju, da si bom lahko sama prižgala luč? Me boš ljubil tudi na štirikolesni pogon, nesimetrično in ovirano?

Mi boš stal ob strani, ko se bo kateri od otrok znašel na nasprotni strani zakona ali sprejemljivega in bom vse moči napela zato, da bom samo mama? Boš iskal rešitve z mano ali mi boš očital napake pri vzgoji? Me boš znal sprejeti kot strogo in včasih nepopustljivo mamo? Pa kot ljubečo in včasih popustljivo?

Me boš vozil vsakodnevno na kemoterapije, če se nekega dne v moje telo vtihotapi bolezen? Me boš hranil takrat, ko bodo moje roke preveč šibke, da bi ponesle grižljaj do ustnic? Me boš zjutraj umil z vlažno krpo, če ne bom zmogla tistih nekaj korakov do kopanice?

Mi boš pomagal in me razumel, ko bodo name streljali s topovi v službi in se bom vračala pozno zvečer domov utrujena, nejevoljna in naveličana vsega? Mi ne boš zameril, če ti ne bom skuhala večerje? Ali se boš šel pogret v drugo posteljo, če mi ob takih večerih ne bo do spolnosti?

Me boš imel rad zgubano, skrušeno, utrujeno od življenja, debelo, ostarelo, zaskrbljeno, bolno, žalostno, invalidno, mrtvo?

Če si podvomil v naju pri katerem od zgornjih vprašanj, potem te z vso ljubeznijo prosim, da razmisliš še enkrat... ljubezen je vse, tudi takrat, ko je hudo in težko...

Ljudje smo iz take snovi, da se izogibamo vprašanjem, kot so zgornja, tehtnemu razmisleku o temu "Kaj pa, če...", živimo v prepričanju, da se nam slabi scenariji ne morejo zgoditi... največkrat se izgovarjamo, da o tem nismo nikoli razmišljali in da je potrebno biti pozitiven... Res je, na življenje je potrebno gledati optimistično, delati za to, da bo jutri lepši in boljši... za naše otroke, družine, partnerje in nenazadnje za nas... ampak včasih se pa le vprašajmo... "Kaj pa, če...?"

Zase vem, da bi zate, ki te ljubim, pustila zadnji atom moje moči... samo zato, da bi bila ob tebi... in hranila najino ljubezen... do konca... očistila, zašila bi ti rano ter jo redno prevezovala, dokler ne bi postala prelepa brazgotina... bila bi tvoj glas, če ne bi mogel spregovoriti, tvoja ušesa, če ne bi slišal, tvoje oči, če ne bi videl in tvoja pot, če ne bi mogel hoditi... ker ti si v zameno srce, ki utripa, ko moje ne more preboleti....

Velikonočna karantena

Velikokrat mi je kdo rekel, da izguba najbolj boli za praznike... nisem verjela, dokler ne občutim na lastni koži... ne Dan mrtvih... ampak prazniki, ki so imeli pomen zaradi tega, ker smo bili tukaj... in skupaj... danes sem tukaj, ampak nismo več skupaj, ker te ni več... in tvoj najljubši praznik brez tebe ni več to, kar je bil... saj ne, da tako zelo boli, ker je samo dan, kot vsi drugi, ki so se zvrstili, odkar si odšla, ampak brez tebe ta dan nima več smisla, ni bližine in ni topline, ki si jo prazniku dodala ti... spremenil se je v obvezo do otrok in očeta... in v spomin nate...

Zame je letošnja samoizolacija blagoslov, ker prinaša mir... da se lahko v miru svoje družine posvetimo en drugemu in spominu nate... da se spomnimo, kako je bilo še lansko leto drugače, ko smo bili skupaj, na prekrasen pomladni dan obedovali praznično kosilo doma na terasi... zadnjič za praznik... letos zgleda, kot bi se svet obrnil na glavo, ne samo da ne moremo v sosednjo Italijo po pinco in čokoladna jajca, kot smo šli čisto vsako leto, tudi v časih bivše Juge, ampak v trgovinah ni niti kvasa in moke, da bi pinco spekli doma... kot bi usoda vedela, da zdaj, ko te ni, to ni več tako zelo pomembno, da bi ti težko prenesla, da bi ti vzeli tvoj najljubši praznik... Veliko noč... meni je bolj ali manj vseeno... doma imam nekaj suhega kvasa, moko iz zaloge, z otrokoma bomo spekli potico, pinco, šunko v testu in pobarvali jajca v sosedovem teranu... zato, da ohranimo to, kar si nas naučila ti in razveselimo nonota, ki skrbno hrani vse, kar je ostalo "tvojega"... pogovarja se s tvojimi rožami in drevesi, kot da bi lahko rastline kaj prišepnile na nebo... Meta mi bo v kuhinji pomagala, Svit bo verjetno med tem časom za mizo izpolnjeval šolske obveznosti... ja, tudi šolo imamo sedaj doma...

Če bi mi lansko leto, ko smo skupaj sedeli za mizo v prebujenih Brdih in je tako lepo dišalo po pomladi in bližini, nekdo rekel, da bo čez eno leto tako zelo drugače, bi si mislila, da je nor... da bodo zaradi respiratornega virusa meje in lokali zaprti, da ne bomo smeli v sosednjo občino in v trgovine, kjer zmanjkujejo osnovne potrebščine in vlada vojna za wc papir, le z masko in rokavicami... toda vse to in še več ni nič v primerjavi z dejstvom, da te ni... Pomlad se prebuja kljub karanteni, Velikonočna šunka bo zadišala kljub izolaciji in pirhe bomo izdelali, čeprav ne bo velikonočnega žegnanja... toda Velikonočni prazniki brez tebe ne bodo nikoli več to, kar so nekoč bili... niti, ko se življenje normalizira in bodo šole in vrtci ponovno odprti, ko bodo letala spet vzletela in bodo cerkve in kinematografi spet imeli program... tebe še vedno ne bo... da bi nam še enkrat več povedala, kako je svet nor... in še kako prav bi imela...

Nagrada

Ste se kdaj vprašali ali so leta, ki minevajo, kazen ali nagrada. Je staranje kazen? Pomeni staranje zgolj boleče sklepe in otožne spomine na brezskrbno mladost? So leta le skupek spominov na to, da ne bo več nikoli tako, kot je bilo, skrbi v obliki položnic, neplačanih obrokov, tehničnih pregledov in roditeljskih sestankov, vsakodnevne težave s samim seboj ter družbo, v kateri živimo, in odgovornost do onemoglih staršev, neodraslih otrok, bolnega partnerja...? Ali je staranje nagrada? Nagrada v obliki let, ki smo jih preživeli bolj ali manj zdravi, dosežkov, ki smo jih dosegli, in obljub, ki smo jih izpolnili. Predvsem tistih zavez, ki smo jih izpolnili zase... 

 Čas teče... za vse ima dan 24 ur in leto enako dni... tukaj smo si enaki, ne glede koliko imamo pod palcem, časa ne kupi nobena Mastercard kartica, niti zlata ne... marsikdo bi čas zaustavil, če bi ga lahko... zase vem, da mi je čas vzel, a več dal... in čutim, da se moja pot navzgor šele začenja... Leta prinesejo razvoj, napredek v človeka, kakršen v resnici si, izkušnje in napake te obrusijo do bistva, do srca... postaneš bolj ranljiv in hkrati bolj neizprosen... leta te naučijo dihati, držati glavo nad gladino, plavati v blatu in še več... stopiti višje... Slovesa se s časom spremenijo v hvaležnost za trenutke, ki smo jih preživeli z nekom, napake postanejo najdragocenejše lekcije in brazgotine najlepši okras...

Počasi spoznavam... z vsakim dnem... da hodim sama... in da je sreča to, da nekdo hodi ob meni... da zmore... in da ljubi dovolj... in da sama zmorem ljubiti dovolj, da prilagodim tempo... Leta so nagrada, ki ukrivijo hrbtenico, a naredijo dušo pokončno... ki ubijejo mladostniško naivnost, a rodijo zaupanje vase...  Z leti spoznavam, da štejejo le pogodbe, ki jih podpišem sama s seboj... in poti, ki jih prehodim danes... Čas mi je pokazal, da lahko prenesem, da lahko nosim, da imam v sebi več moči, kot sem si predstavljala... in upam, da mi bo nekega dne pokazal tudi, da sem vredna... tebe, ljubezen...