Boš?

Ali me boš odnesel vsak večer v skupno spalnico, dokler ti bo dopuščala moč, če me nekega dne na avtocesti odpelje v temo in ko se vrnem, ne bom čutila več nog? Boš prilagodil električna stikala v najinem domovanju, da si bom lahko sama prižgala luč? Me boš ljubil tudi na štirikolesni pogon, nesimetrično in ovirano?

Mi boš stal ob strani, ko se bo kateri od otrok znašel na nasprotni strani zakona ali sprejemljivega in bom vse moči napela zato, da bom samo mama? Boš iskal rešitve z mano ali mi boš očital napake pri vzgoji? Me boš znal sprejeti kot strogo in včasih nepopustljivo mamo? Pa kot ljubečo in včasih popustljivo?

Me boš vozil vsakodnevno na kemoterapije, če se nekega dne v moje telo vtihotapi bolezen? Me boš hranil takrat, ko bodo moje roke preveč šibke, da bi ponesle grižljaj do ustnic? Me boš zjutraj umil z vlažno krpo, če ne bom zmogla tistih nekaj korakov do kopanice?

Mi boš pomagal in me razumel, ko bodo name streljali s topovi v službi in se bom vračala pozno zvečer domov utrujena, nejevoljna in naveličana vsega? Mi ne boš zameril, če ti ne bom skuhala večerje? Ali se boš šel pogret v drugo posteljo, če mi ob takih večerih ne bo do spolnosti?

Me boš imel rad zgubano, skrušeno, utrujeno od življenja, debelo, ostarelo, zaskrbljeno, bolno, žalostno, invalidno, mrtvo?

Če si podvomil v naju pri katerem od zgornjih vprašanj, potem te z vso ljubeznijo prosim, da razmisliš še enkrat... ljubezen je vse, tudi takrat, ko je hudo in težko...

Ljudje smo iz take snovi, da se izogibamo vprašanjem, kot so zgornja, tehtnemu razmisleku o temu "Kaj pa, če...", živimo v prepričanju, da se nam slabi scenariji ne morejo zgoditi... največkrat se izgovarjamo, da o tem nismo nikoli razmišljali in da je potrebno biti pozitiven... Res je, na življenje je potrebno gledati optimistično, delati za to, da bo jutri lepši in boljši... za naše otroke, družine, partnerje in nenazadnje za nas... ampak včasih se pa le vprašajmo... "Kaj pa, če...?"

Zase vem, da bi zate, ki te ljubim, pustila zadnji atom moje moči... samo zato, da bi bila ob tebi... in hranila najino ljubezen... do konca... očistila, zašila bi ti rano ter jo redno prevezovala, dokler ne bi postala prelepa brazgotina... bila bi tvoj glas, če ne bi mogel spregovoriti, tvoja ušesa, če ne bi slišal, tvoje oči, če ne bi videl in tvoja pot, če ne bi mogel hoditi... ker ti si v zameno srce, ki utripa, ko moje ne more preboleti....