Da se ne pozabi

Ta zapis ni za danes... je za prihodnost, da se bomo nekega dne spomnili, če ne mi, pa naši otroci, da je mogoče tudi tisto, kar se nam je še pred nekaj meseci zdelo kot scenarij znanstveno-fantastičnega filma... Strategi, ki ne počnejo drugega kot predvidevajo, tega niso predvideli... ker tega preprosto ne more predvideti nihče... ali pač? Najbolj nore in nenavadne stvari so navadno skrbno začrtane... hmmmm...

Prišel bo dan, ko bo življenje spet steklo... ker mora... in zelo kmalu za tem dnem bomo pozabili... ker smo tako narejeni... ker tako lažje preživimo... toda prav vse ni za v pozabo, včasih si je kaj vredno tudi zapomniti... in se iz tega kaj naučiti... če ne drugega zato, da ne stopimo ponovno na led... ker prav vsak padec boli... in lomi kosti... naše kosti...

Piše se leto 2020... danes imamo z otrokoma filmski večer... ker se itak nikjer nič ne dogaja... že dolgo so zaprti lokali, picerije in bari... čez nekaj dni se ponovno odpirajo frizerski saloni, termini so zapolnjeni za tedne vnaprej, ljubljanske dame neurejene pričeske z narastki skrivajo pod klobuki, roke so pod pretvezo virusa pokrile z rokavicami... frizerke in kozmetičarke pravijo, da je prava borba za termine... šole in vrtci že mesec in pol samevajo, v cerkvah ni maš, letos je prvič velikonočni kruh in ostala jedila blagoslovil papež direkt iz Vatikana in pravijo, da je ravno tako veljalo... do pred nekaj dnevi nismo smeli iz občine v občino... pravijo, da protiustavno, ker baje živimo v demokraciji, o čemer nisem več tako zelo prepričana... le da ne vem, v čemu pravzaprav trenutno živimo... razen v eni veliki zmedi... kar pa ni državna ureditev... očitno so taisti ljudje, ki so pisali našo ustavo, postali dementni... ker so še vedno isti... kakorkoli, glede na to, da ima mala Slovenija preko 200 občin, smo imeli gibanje zelo omejeno... no, lahko si šel v službo, jaz denimo vsak dan čez polovico države, ali v trgovino, lekarno, k zdravniku... kar nujnega ni v lastni občini, si si moral poiskati v sosednji... v trgovine ali bencinske črpalke smo po dekretu države hodili najprej z maskami in rokavicami, sedaj samo še z maskami, ki je skoraj nihče več nima... maskam in razkužilom so porasle cene v nebo... oblek, avtomobilov in hiš se pa ni smelo prodajati... večina je v začetku verjela in sledila, danes večina ne verjame več, pa tudi sledi jih vedno manj... Hrvati so postali še bolj domoljubi, mi pa še bolj hlapci...  v sosednje države še vedno ne smemo, razen, če ne šofiraš kamiona, kdaj bomo lahko spet potovali z letali in se normalno izobraževali, se nikomur ne sanja... toda, kar nas je oddaljilo in razmejilo zaradi ukrepov (ne morem napisati po zakonu, ker ga nimamo), nas je zbližalo na druge načine... vse zaradi malega virusa...

Sprejeli so ukrepe, zamrznili procese, brez da bi se kdorkoli vprašal o posledicah teh dejanj... bodo pahnili koga na rob, čez rob? To pravzaprav ni pomembno, tako kot ni pomemben virus, dokler se po zasebnih računih pretakajo milijoni... nekaj velikih rib brez imena tako ali tako igra Monopoly, manjše ribe poskusijo pri partiji zaslužiti vsaj manjši del s prodajo posesti, hiše ali hotela... raji pa ne preostane drugega, kot da se prilagodi... ker nismo niti figura, mi smo samo polje, posest, s katero kupčujejo... in ljudje, to bi nas moralo v resnici najbolj boleti... ker to lomi kosti... naše kosti... in kosti naših otrok...