Cena samobitnosti

Samobiten je po slovarju slovenskega jezika tisti, ki se razvije, oblikuje sam, brez pomoči, vpliva drugega. Sopomenke so samonikel, samorasel, samoroden. Cena samobitnosti je visoka. Odplačilo je obročno, ni v enotnom znesku, je kot nekakšen kredit, ki ga posameznik za samostojno in neodvisno hojo skozi življenje plačuje do njegovega konca.

Plačilo je sestavljeno iz večih komponent...

Samostojnost je velikokrat tudi samota... človek s časom postane iznajdljiv in vedno več opravi sam, brez uslug in pomoči drugih... postane samotar, ne nujno osamljen, ampak nekdo, ki je v družbi s samim seboj bolj ali manj zadovoljen... za okolico postane čudak, iznajdljivost in pokončna hoja skozi življenje pa substrat za nevočljivost... Prva cena je samotarsko življenje z nerazumevanjem, zavidanjem in opravljanjem okolice.

Nekdo, ki si je v življenju večino vsega, kar premore, ustvaril in priskrbel sam, je strog. Toda najstrožji je sam do sebe. Ker se je skozi uspehe in padce preganjal sam. Samodisciplina ga je gnala naprej, ko se je odločal med tem, kaj si želi zdaj in kaj si želi bolj, najbolj. Gnala ga je v smer, ki si jo je začrtal kot otrok. In nikoli ga nič ne more razjedati bolj, kot razočaranje nad samim seboj, kot misel, da bi lahko naredil bolje, da bi lahko naredil več za nekaj ljubljenih ljudi, ki se prikrade namesto spanca v dolgih nočeh. Druga cena je nezmožnost odpuščanja samemu sebi.

Čeprav se zdi, da taka oseba že zgodaj v svojem življenju postavi sebe in svoj užitek na prvo mesto, temu ni tako. Tak človek sledi cilju, užitek pa je stvar sedanjega trenutka. Težko se sprosti, težko se ustavi, včasih si vzame večer in popije liter dobrega vina... ali dva... in to je vse, kar si vzame zase... vse ostalo je za ljudi, ki jih ima rad... ni jih veliko, toda do njih čuti odgovornost, dolžnost, ljubezen jim navadno kaže s strogostjo, ker drugače ne zna... razen včasih, ko se prebudi v njem otrok, ki tako zelo hrepeni po nežnosti in ljubezni... Tretja cena je, da sebe postavi na zadnje mesto.

In čeprav si je že zdavnaj obljubil, da bo grizel, garal, trgal skozi vsakdan, dokler ne bo nekega dne dosegel, da bo lahko mirno zaživel. Toda zadnja cena je, da tega ne zna. Za mirno življenje nima orožja in ne ve, da ga ne potrebuje...