Zlata kletka

Dobro leto nazaj sem se v družbi prijateljice udeležila dogodka... takega s presežki dobrega vina... Dan je bil za april presenetljivo mrzel, da sem že tako ne preveč elegantni videz podkrepila še s službeno jakno, ki sem jo slučajno imela v avtu. "Lišpanje" ni bila nikoli moja močna točka. Raje sem izbirala krajše poti. Do vsakodnevnih obveznosti, na izpite, na vrhove ali do šanka, kamor me je v danem trenutku vodila pot. Vedno se mi je zdelo pomembnejše to, kar nosim v sebi, kot to, kar nosim na sebi. V domačem kraju se mi je pa od nekdaj zdelo naravno, da so tudi oblačila "domača". Kot bi rekla moja cimra "za doma"... čakam komentar...

Na tem praznovanju se je pred mano naslikala znana pojava iz najstniških let zapakirana v fino moško obleko z ujemajočo se srajco in kravato. Hmmm... nisem imela časa zbežati stran, ker sem vedela, kam to pelje... hitel mi je predstavljati svoje eminentne goste v podobnih oblekah in velikopotezne projekte...
Med hvalisanjem sem se nagnila k prijateljici in ji rekla: "Koliko se greva stavit, da iz tega projekta ne bo nič?"
In res ni nič... Dobitek na tej stavi sploh ne bi bil vprašljiv... kot ni na nobeni, kjer poznaš ljudi... in njihove prioritete... Eminentni gostje so imeli v rokah najboljše buteljke, medve pa tudi, le da so nama vino točili vinarji direkt v kozarec in zanj nisva plačali na desetine evrov... Znanca je zanimalo, kaj počnem in s čim se lahko okitim na pol poti med tridesetim in štiridesetim... Razen dveh otrok, ki sta moj zaklad, nisem našla nobene druge medalje... Kar ni pomembno, ni vredno razlage, svojo pot razumem sama in ne hodim po njej, da bi se hvalila pred drugimi... sploh pred takimi ljudmi z debelimi zlatimi verižicami... On je nato ves vesel, da sem hitro zaključila s svojimi uspehi, navdušeno razlagal o firmah, stanovanjih, hišah v gradnji, projektih, dragih avtomobilih in luksuznih počitnicah...

In nadaljeval v dobro poznanem stilu: "Vidiš, vse to bi imela, če bi bla moja... in tukaj bi bila kot dama, v prelepi obleki, pila bi najboljše vino in se družila z ljudmi drugega ranga..."
Takrat sem posegla vmes: "Kje je tvoja žena oziroma partnerka?" malo me je začudeno pogledal... "Ne, kolega... tukaj sem zato, ker NISEM tvoja, tukaj sem zato, ker sem SAMA SVOJA... in na to sem izjemno ponosna... moje preproste obeke so mi v čast in ne v zadrego... okoli mene ni veliko ljudi, vendar imajo tisti več srca kot ves tvoj svet..."
In sva zaključila za kakšno desetletje... vsaj...

Verjetno sem imela v življenju več kot kakšno možnost zapreti se v zlato kletko. Tam bi danes s šik frizuro in nalakiranimi nohti pela tožbo ujete ptičice... najbrž mi ne bi bilo hudega in ne vidim nič spornega za vse tiste, ki se tako odločijo, toda kletke niso zame, niti zlate ne... zato sem izbrala drugo, težjo pot brez hitrih avtomobilov in dragih kamnov, luksuznih jaht in predsedniških apartmajev... več so vredne prespane noči kot sumljivi posli, stara kraška hiša kot protikorupcijske komisije in vaški zvonec od groženj izterjevalcev... po moji poti me ne vozi šofer, ampak hodim sama, včasih tudi bosa... ampak mi ni žal... ker sem svobodna ptica in lahko letim, lahko razprostem svoja krila, ko so razmere ugodne...  in to je največ, kar imam v življenju pokazati... medalja, ki se sveti na mojih prsih...