Velikonočna karantena

Velikokrat mi je kdo rekel, da izguba najbolj boli za praznike... nisem verjela, dokler ne občutim na lastni koži... ne Dan mrtvih... ampak prazniki, ki so imeli pomen zaradi tega, ker smo bili tukaj... in skupaj... danes sem tukaj, ampak nismo več skupaj, ker te ni več... in tvoj najljubši praznik brez tebe ni več to, kar je bil... saj ne, da tako zelo boli, ker je samo dan, kot vsi drugi, ki so se zvrstili, odkar si odšla, ampak brez tebe ta dan nima več smisla, ni bližine in ni topline, ki si jo prazniku dodala ti... spremenil se je v obvezo do otrok in očeta... in v spomin nate...

Zame je letošnja samoizolacija blagoslov, ker prinaša mir... da se lahko v miru svoje družine posvetimo en drugemu in spominu nate... da se spomnimo, kako je bilo še lansko leto drugače, ko smo bili skupaj, na prekrasen pomladni dan obedovali praznično kosilo doma na terasi... zadnjič za praznik... letos zgleda, kot bi se svet obrnil na glavo, ne samo da ne moremo v sosednjo Italijo po pinco in čokoladna jajca, kot smo šli čisto vsako leto, tudi v časih bivše Juge, ampak v trgovinah ni niti kvasa in moke, da bi pinco spekli doma... kot bi usoda vedela, da zdaj, ko te ni, to ni več tako zelo pomembno, da bi ti težko prenesla, da bi ti vzeli tvoj najljubši praznik... Veliko noč... meni je bolj ali manj vseeno... doma imam nekaj suhega kvasa, moko iz zaloge, z otrokoma bomo spekli potico, pinco, šunko v testu in pobarvali jajca v sosedovem teranu... zato, da ohranimo to, kar si nas naučila ti in razveselimo nonota, ki skrbno hrani vse, kar je ostalo "tvojega"... pogovarja se s tvojimi rožami in drevesi, kot da bi lahko rastline kaj prišepnile na nebo... Meta mi bo v kuhinji pomagala, Svit bo verjetno med tem časom za mizo izpolnjeval šolske obveznosti... ja, tudi šolo imamo sedaj doma...

Če bi mi lansko leto, ko smo skupaj sedeli za mizo v prebujenih Brdih in je tako lepo dišalo po pomladi in bližini, nekdo rekel, da bo čez eno leto tako zelo drugače, bi si mislila, da je nor... da bodo zaradi respiratornega virusa meje in lokali zaprti, da ne bomo smeli v sosednjo občino in v trgovine, kjer zmanjkujejo osnovne potrebščine in vlada vojna za wc papir, le z masko in rokavicami... toda vse to in še več ni nič v primerjavi z dejstvom, da te ni... Pomlad se prebuja kljub karanteni, Velikonočna šunka bo zadišala kljub izolaciji in pirhe bomo izdelali, čeprav ne bo velikonočnega žegnanja... toda Velikonočni prazniki brez tebe ne bodo nikoli več to, kar so nekoč bili... niti, ko se življenje normalizira in bodo šole in vrtci ponovno odprti, ko bodo letala spet vzletela in bodo cerkve in kinematografi spet imeli program... tebe še vedno ne bo... da bi nam še enkrat več povedala, kako je svet nor... in še kako prav bi imela...