"Nima za kruh, a bi hotel potico..."

Večkrat se spomnim anekdote iz urološke ambulante, kjer sem krožila še kot študentka in prisostvovala neštetim pregledom starejših moških s težavami s prostato. V ambulanto je prišel starejši gospod, ki je hodil na kontrole po odstranitvi prostate. Gospod je bil vidno nezadovoljen s svojem stanjem in urolog je hotel ovredniti dejansko stopnjo težav z uhajanjem urina. Urinska inkontinenca je namreč precej pogost zaplet po operaciji prostate. Bolnika je spraševal na vse mogoče načine in nikakor se nista razumela, potem pa je prej doumel preiskovanec, da ne govorita o isti težavi. Bolniku se je namreč kvaliteta življenja zmanjšala zato, ker ni mogel imeti spolnih odnosov. Po domače povedano "ni mu ustal". V tem trenutku pa se urolog glasno nasmeje, se obne k meni in reče: "Vidi ti njega, nima za kruh, a bi hotel potico..."

Poučna zgodba. Zelo. Preprost starejši gospod iz zgodbe je bil zelo simpatičen in po razpletu smo se vsi skupaj nasmejali, niso pa niti najmanj simpatični ljudje, ki za svoje bivanje črpajo iz tujih virov in potico kradejo iz sosedovih "špajz". Iz dneva v dan bolj opažam, da je veliko preveč ljudi, ki živijo za več, kakor imajo... za več vsega... za več denarja... za boljšo izobrazbo... več znanja in intelekta... edino časa imajo na pretek, da lahko na svoji poti pomendrajo in izkoristijo vsakega ter si odrežejo kos potice in upravičijo svoj status. Naokoli se vozijo s pregrešno dragimi avtomobili, poleti počitnikujejo na jahtah, pozimi v mondenih smučarskih letoviščih, živijo v vilah, a ne plačujejo snažilke in varušk, ki namesto njih vzgajajo otroke, električarja in vodovodarja prepričujejo, da jim naredi popust, plačila odlagajo v nedogled in jih delijo na minimalne zneske, dolžni so v bližnji in daljni okolici, izposojajo si denar na bankah in pri sumljivih "tipih"... in pričakujejo, da jim bodo ljudje delali usluge "na lepe oči", mislijo, da jim stvari kar pripadajo... Le kaj jim daje te posebne pravice?
Osebno menim, da so takšni zato, ker so razvajeni, ker jih je nekdo že zelo zgodaj v življenju prepričal, da so posebni in da si zaslužijo več od drugih. Nikoli se jim ni bilo treba ničemur odpovedati, se za karkoli zares potruditi, bili so v vati zaščiteni pred porazi. Vse jim je bilo v življenju prinešeno na pladnju. Ponavadi postane tisti, ki jih je naredil takšne njihova prva žrtev. In skozi življenje se žrtev nabira več in več. Ker niso zmožni samostojnosti, ker živijo za več, kot si lahko privoščijo... dokler nekega dne ne postanejo sami žrtev svoje požrešnosti in se jim potica, ki je niso nikoli zamesili, zatakne v grlu...

Lahko meni

Če česa ne maram, je to ocena mojega življenja od ljudi, ki me navadno niti približno ne poznajo. In to takšna ocena, ki se začne z besedama "lahko tebi" in nadaljuje s podobnimi nebulozami, če po pomoti ne prekinem ocenjevanja že v štartu.

Lahko meni. Zakaj že?! Zakaj bi bilo meni lahko in nekomu drugemu tako zelo težko? Sicer sama nimam te navade, da bi življenje kogarkoli ocenjevala po teži ali v kakršnikoli drugi enoti, morda v litrih ali karatih... To se mi zdi popolni nesmisel, ker imam od vseh življenj, resnični vpogled le v svojega ter delni v življenja nekaj najbližjih, ki jih je manj kot prstov ene roke... pa še svojega ne znam ovrednotiti z nobeno enoto, niti z nobenim posebnim pridevnikom, kaj šele življenja drugih... Življenje je tako, kot je, kot si ga ustvarim in kot nanj vpliva okolica oziroma kolikor ji dovolim, da vpliva... moje življenje ni nič posebnega, je pa gotovo moje, eno in edino... in zato ga ne dam, niti ga ne prodam...

Zakaj bi se zdelo nekomu moje življenje lahko, je v bistvu zelo zanimivo vprašanje... Zanimivost vprašanje pridobi, če pogledaš nanj objektivno, subjektivno bi osebi najraje izpraskala oči in ji kupila tehtnico, da tehta svoje življenje...in pamet... Z malo objektivnega razmišljanja se človek vpraša naslednje... Se nekomu zdi moje življenje lahko, ker prepoznam, vidim in se ne branim dela? Se nekomu zdi lahko, ker z navidezno lahkoto premagujem razdalje, sem dokončala po nekaterih merilih zahteven študij, imam službo v prestolnici? Ker imam hišo (čeprav na dolgoročni kredit in sredi "vukojebine")? Je morda življenje lažje, ker vem kaj je bolezen in sem se že nekajkrat srečala s smrtjo, tudi osebno? Je lahko zato, ker sem samostojna in neodvisna? No, če kdorkoli misli, da mi je lažje zaradi ravnokar naštetih značilnosti, naj prebere počasi še enkrat, se popraska po glavi in ponovno prebere... zaradi naštetih značilnosti življenje ni lažje, temveč najverjetneje nekoliko težje, je pa vsekakor polnejše, prinese več izkustva, gub, tistih od smeha in od potrtosti, in napiše več zgodb... ki jih lahko delim z vami... in krog se tukaj sklene...

V resnici pa najverjetneje tisti, ki ocenjuje moje življenje in pot kot lahko in preprosto, ne razmišlja na ta način... najbrž je samo tako zelo lahek v glavi, kar bi lahko ovrednotili brez enot, da nekaj izusti, preden možgani dohitijo besede... če sploh karkoli kdaj dohitijo... ;)

Čisto navaden dopust

Zame in otroka prav gotovo, ker smo se v letu navadili, da trije funkcioniramo normalno in da ni nič tako zelo nenavadnega, če mi trije sestavljamo enoto... popolno celoto... Hja, dokler posebna (in ločena) mama s svojimi otroci počne posebne stvari, kot je spoznavanje avstralske divjine ali opazovanje kitov v naravnem okolju, še štima, ko pa počne nekaj čisto običajnega, kot je dopust na Hrvaškem... je čudno... marsikomu... na žalost še vedno...

In potem so tu še čudni časi... z začudenimi pogledi, ker v času, ko ne vemo točno ali Corona je ali je ni ali je ravno z eno nogo na meji tako kot mi, gremo normalno na dopust... na Pag... tu sem lahko potegnila bonus moje posebnosti in je vsaj približno štimalo... čeprav me je na meji policistka premerila z napol pomilujočim pogledom, napol sem se ji najbrž iskreno zasmislila, ker edina v koloni nisem imela nikogar na sopotnikovem sedežu, na zadnjih sedežih pa dva para veselih očk in še bolj v ozadju kanglice in bodyboard... in kasneje, ko smo se ustavili na pijači, ker je malo deklino tiščalo lulat, in me je ovohaval ogromen pes, jaz pa sem se samo obrnila in pomignila otrokoma naj mi sledita (v smislu, da mrcina nima za burek in je samo prijazen kuža), sem za hrbtom zaslišala glas: "100% Slovenka. On voli Slovenke." In vrnila pogled v smislu :"Kaj resno??? Seveda me "voli", če gleda takega kretena dan na dan..."

Ni lahko. Sam z dvema otrokoma na dopustu ali doma. Organizacija. Časa zase praktično ni. Ljudje te še raje pustijo na cedilu. Privabiš več začudenih, pomilujočih in tudi ogorčenih pogledov. Osvajajo te bolj prostaško. Kljub temu, da sta otroka zraven. Včasih sem mislila, da te z otrokom ne pogleda nihče več, zdaj pa vidim, da te še kako pogledajo... izprijenci... in lovci na živo meso... taki, ki računajo na krhkost... čeprav so ženske velikokrat še hujše, predvsem bolj obsojajo, je pa res, da si navadno ne želijo spolnih uslug... v njihovih očeh ne predstavljam priložnosti, temveč nevarnost... Toda... v meni je bila moč odločitve (katere pravkar opisani predstavniki obeh spolov nikoli niso in ne bodo premogli)... torej je v meni moč odgovora... svoboda ima visoko ceno, včasih je tako zelo zasoljena, da pozabiš njen pravi, božanski okus, veliko ljudi se potuhne, izgine, obrnejo ti hrbet. Toda tisti niso bili pravi. Pravih je malo. Tistih pravih v srcu. In ne na jeziku, bližini, denarju, videzu... Tiste, samo tiste, ki zares vejo, da vsaka elastika poči in da ima tudi največja kantina zadnji glaž, lahko prešteješ na prste ene roke... ampak samo z njimi lahko do jutra... do zadnjega glaža... in tako da svoboda več vina za vse... dobrega vina... najboljšega vina... za tistih malo pravih poštenih ljudi...

Ena prvih Metinih fotografij

Ni lahko, je pa prelepo... pa naj bo dopust navaden ali nenavaden, s pogledi izpod čela ali brez njih... samo Mama ve, koliko je garala, koliko žrtvovala, da si je zaslužila dopust zase in otroka... in roko na srce, hvaležna sem za odločitev, za moč in odgovore, ki mi jih daje življenje... ter za čisto vsak dopust... tudi navaden...