Kaj delamo narobe?

Ustvarili smo si nešteto pripomočkov, da bi prihranili čas, a imamo časa vse manj... Vse imamo natanko splanirano in velikokrat v prenatrpanem urniku ne najdemo termina za prijatelje, bližnje... trenutke bližine prelagamo v nedogled, dokler nekega dne ni prepozno...

Ustvarili smo prevozna sredstva, s katerimi pridemo hitreje na cilj, pa se nam bolj in bolj mudi... Razdalje, ki jih dosežemo v uri smo vsaj dvajsetkrat podaljšali. Nona je potrebovala ves dan, da je šla na tržnico v Čedad, danes sem v dnevu na drugem koncu sveta. Le s to razliko, da ne vem, kaj točno na drugem koncu sveta počnem, za razliko od none, ki je šla na tržnico z jasnim namenom preživetja. In se ji ni tako zelo mudilo...

Imamo številne internetne aplikacije, družbena omrežja, pogovorna okna, pa smo iz dneva v dan bolj osamljeni... ne družimo se s prijatelji, vse manj je družinskih praznovanj, piknikov, ne znamo več popiti kave s prijateljico, brez da bi se zmenili dneve vnaprej, zaprti smo v žalostnih hišah, na družbenih omrežjih pa objavljamo nasmejane posnetke in mislimo, da s tem lažemo drugim, a v resnici lažemo le sami sebi...

Na voljo je sreča na klik, dotik in prvo žogo, ampak smo depresivni in žalostni... dokaz, da se sreče in zadovoljstva ne da kupiti... samo za nas so ustvarili nešteto pripomočkov za srečo, po predmestjih se sprehaja na stotine kurb, obljubljajo, da bo črtica spremenila vse... toda to so le blagajne, ki se polnijo na račun zgoraj naštetih lastnosti sodobnega človeka... pomanjkanja časa, prezaposlenosti, osamljenosti in globoke praznine...

Kaj torej delamo narobe? 

Večamo pričakovanja in načrtujemo vsako podrobnost lastnega in tujih življenj, s tem pa nastavljamo zanko lepoti življenja, sproščenosti in duševnemu zdravju. Iščemo hitre rešitve, zatiskamo pa si oči pred dejstvom, da so stvari že v osnovi napačno zastavljene. Če ne izkoreninimo izvora, bodo posledice vsak dan pred našim pragom ne glede na to, kako in koliko jih omilimo. Hočem reči... ni rešitev v brisanju vode, temveč popravilu vodovodne napeljave... ni rešitev v reševanju pitbulov iz pasjih borb, toda v izkoreninjenju tega nesmiselnega in krutega početja... ni rešitev v ustvarjanju novih smeti iz starih, temveč v zavedanju, da ocean ni iz plastike....

Nekje smo izgubili kompas, namen, cilj... družba nas je prepričala, da je rešitev v odpravljanju posledic, kot je recikliranje papirja, reševanje mačjih mladičev in plačevanje večjih vsot za ekološke proizvode (pa ne mislim, da je s tem kaj narobe), ter nas usmerila na pot prikrivanja pravih razsežnosti slabih navad in dejanj, s katerimi elite kujejo dobičke. S hitenjem, pomanjkanjem časa in izolacijo smo vse manj odzivni in kritični, ker nimamo časa za razmišljanje oziroma se ukvarjamo z lastnim nezadovoljstvom.

Še zadnjič, mama...

Danes v zgodnjem jutru je minilo natanko leto, odkar je tvoje srce spustilo zadnji utrip in pljuča zadnji izdih. Zate se je takrat končalo, zame začelo... novo poglavje, tisto brez tebe... pravijo, da žalujemo leto dni... izkušnje mi govorijo, da to ne drži, žaluje vsak drugače, eni na glas, drugi v sebi, toda na nek svoj način vsak dan do konca, ker ni dneva, da ne bi najrajši imeli mame ali ljubljene osebe ob sebi, toda naučimo se živeti brez... ker nimamo druge izbire... Ne pozabimo nikoli... le za vedno obmolknemo, ker tako manj boli...

Zato ti danes pišem še zadnjič... ne zato, ker bi pozabila nate, vedno boš z mano, nosila te bom v sebi do konca in te nato predala otrokom, kot si ti predala meni vse tvoje... ne bom pozabila, kako so dišali tvoji piškoti, kako si bila brez kančka posluha, a vseeno rada pela "Tutti mi chiamano bionda", kako božanski okus so imeli tvoji slivovi cmoki, kako lepa si bila v sivem žametnem krilu, kako oster je bil noht na palcu tvoje roke... Vedno, ko se mi bo zgodilo kaj velikega in posebnega, si bom želela, da bi bila ob meni, ko bom žalostna in razočarana, da bi lahko zavrtela tvojo telefonsko številko in ti rekla samo, da je vse za en k****... in ti bi razumela, vem, da bi... Mama, obljubim, da bom nešteto spominov nate nosila vedno s seboj, toda lažje jih je skriti globoko v prsa in ne kopati po njih dan za dnem... ker boli razgaliti srce, iskati otroka v sebi... lažje je nositi težek oklep, kot biti ranljiv, lažje je bolečino zakopati, kot jo gojiti... najbrž je včasih lažje umreti kot živeti...

 

Pa vseeno rada živim, ker je to vse, kar je ostalo... novo poglavje, samo moja pot, moj boj... v tem letu, odkar te ni, se je vse obrnilo na glavo... ne samo zame, za cel svet... končala bom vse, kar sva začeli skupaj... in začela bom nove zgodbe, uresničila vse tisto, o čemer sem ti samo včasih govorila, ti pa si mislila, da sanjam in da sem nora... Najbrž si imela prav, v meni je veliko norosti, uporništva, sanjaštva in mogoče bom prav zato šla tja... na svoj cilj... in nato se nekega jutra spet srečava...

Ljubim

V mojem malem svetu "Ljubim te" nista besedi, ki predstavljta zgolj stalen in reden vir seksa, ramo za jokanje in dodaten par rok pri pospravljanju drv. Nekoga "ljubiti" je zame način življenja, prerazporeditev prioritet, sprejemanje dobrega in slabega, držanje za roke in hoja ob boku... do konca... "Ljubiti" je zaveza dveh src, ki sta se odločili, da zmoreta deliti, nositi, gledati v isto smer... da sta se pripravljeni naučiti potrpežjivosti drug z drugim, tolažiti, ko bo hudo, nositi breme, ko bo težko, deliti solze sreče, ko bo lepo...

Odkar sem v prvih urah težkega leta izrekla besedi "LJUBIM TE", nisem najinega obstoja nikoli več postavila pod vprašaj... ker sem z ljubeznijo odgovorila na vsa vprašanja, vse vprašaje spremenila v pike in klicaje... V tistem trenutku sem ti povedala, da si moj, del mene, prva izbira, sreča in dolžnost poleg mojih otrok. In od takrat dalje to živim. Priznam, da si prvi "ljubim te" malček izsilil... jaz bi gotovo počakala, preden bi dokončno podpisala pogodbo dveh src... ker ima pogodba doživljenski rok trajanja... toda, ko sem besedi izrekla, sem  sprejela polno odgovornost in zavezo ljubezni... do tebe nisem vedela, da znam ljubiti na tak način... Postal si prva in zadnja misel v dnevu, moj načrt za prihodnost, moja hrana za življenje, človek, za katerega sem pripravljena stopiti korak več, tvegati, skočiti... Na prednostni lestvici, ki jo vodi srce, si se pomaknil čisto do vrha... v tednih, mesecih, ki so sledili, si se pokazal v različnih odtenkih luči... tudi s temne plati... toda niti za trenutek nisem podvomila v "Ljubim te", ki sem ga izrekla tisto januarsko noč... ko ljubim, ljubim popolnoma in do konca... takšna sem.. ti si del mojega srca, del mene, moje življenje in tako bo ostalo do zadnjega dne... toliko lahko ponudi moje srce... koliko lahko ponudi tvoje in kaj čutiš ti, je pa že del ene druge zgodbe, a iste ljubezni... samo najine...

 

Zdaj veš... vse... od tu naprej ni več kaj dodati ali vzeti... si del mojega srca in ne glede na to, kaj bo prineslo življenje, boš vedno del mene... želim pa si, da bi bil tudi na fotografijah s počitnic in družinskih praznovanj, v spominih otrok, da bi si nekega dne, če nama bo sreča naklonjena, delila vsaj začasni naslov... toda za to se bova morala potruditi oba... garati in delati in se ljubiti tudi takrat, ko bova jezna en na drugega... se znati objeti, razumeti in potrpeti... oba... Si za?