Ustvarili smo prevozna sredstva, s katerimi pridemo hitreje na cilj, pa se nam bolj in bolj mudi... Razdalje, ki jih dosežemo v uri smo vsaj dvajsetkrat podaljšali. Nona je potrebovala ves dan, da je šla na tržnico v Čedad, danes sem v dnevu na drugem koncu sveta. Le s to razliko, da ne vem, kaj točno na drugem koncu sveta počnem, za razliko od none, ki je šla na tržnico z jasnim namenom preživetja. In se ji ni tako zelo mudilo...
Imamo številne internetne aplikacije, družbena omrežja, pogovorna okna, pa smo iz dneva v dan bolj osamljeni... ne družimo se s prijatelji, vse manj je družinskih praznovanj, piknikov, ne znamo več popiti kave s prijateljico, brez da bi se zmenili dneve vnaprej, zaprti smo v žalostnih hišah, na družbenih omrežjih pa objavljamo nasmejane posnetke in mislimo, da s tem lažemo drugim, a v resnici lažemo le sami sebi...
Na voljo je sreča na klik, dotik in prvo žogo, ampak smo depresivni in žalostni... dokaz, da se sreče in zadovoljstva ne da kupiti... samo za nas so ustvarili nešteto pripomočkov za srečo, po predmestjih se sprehaja na stotine kurb, obljubljajo, da bo črtica spremenila vse... toda to so le blagajne, ki se polnijo na račun zgoraj naštetih lastnosti sodobnega človeka... pomanjkanja časa, prezaposlenosti, osamljenosti in globoke praznine...
Kaj torej delamo narobe?
Večamo pričakovanja in načrtujemo vsako podrobnost lastnega in tujih življenj, s tem pa nastavljamo zanko lepoti življenja, sproščenosti in duševnemu zdravju. Iščemo hitre rešitve, zatiskamo pa si oči pred dejstvom, da so stvari že v osnovi napačno zastavljene. Če ne izkoreninimo izvora, bodo posledice vsak dan pred našim pragom ne glede na to, kako in koliko jih omilimo. Hočem reči... ni rešitev v brisanju vode, temveč popravilu vodovodne napeljave... ni rešitev v reševanju pitbulov iz pasjih borb, toda v izkoreninjenju tega nesmiselnega in krutega početja... ni rešitev v ustvarjanju novih smeti iz starih, temveč v zavedanju, da ocean ni iz plastike....
Nekje smo izgubili kompas, namen, cilj... družba nas je prepričala, da je rešitev v odpravljanju posledic, kot je recikliranje papirja, reševanje mačjih mladičev in plačevanje večjih vsot za ekološke proizvode (pa ne mislim, da je s tem kaj narobe), ter nas usmerila na pot prikrivanja pravih razsežnosti slabih navad in dejanj, s katerimi elite kujejo dobičke. S hitenjem, pomanjkanjem časa in izolacijo smo vse manj odzivni in kritični, ker nimamo časa za razmišljanje oziroma se ukvarjamo z lastnim nezadovoljstvom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar