Dvema dvajseticama v slovo

Za nami je posebno leto... no, skoraj za nami... če temu letu lahko kaj pripnemo, je efekt presenečenja in srčno upam, da še teh nekaj ur mine brez padca meteorita ali izstrelitve raket zemlja-zemlja... ker letos človek res ne ve več, kje so meje... kje se konča mogoče in začne nemogoče, kje je meja med verjetnim in neverjetnim, kaj loči sprejemljivo od nesprejemljivega in v čem je sploh razlika med normalnim in nenormalnim...

Po čem si bomo zapomnili dvoje dvajsetic? Po marsičem, najverjetneje najbolj po tem, da lahko nekaj nevidnega, mikroskopsko majhnega spremeni naša življenja... čeprav bi bilo verjetno najbolje pozabiti vse odpadle poroke, obletnice in diplome, praznovanja v ednini, hrepenenje otrok po sovrstnikih, odvzeta slovesa in ponovna srečanja, propadla podjetja, osebne stiske, moratorije... si je vredno zapomniti to, da nas konec koncev lahko omejijo samo toliko, kolikor sami dovolimo in da smo ne glede na represijo, zagrožene kazni in sprejete ukrepe, za dobrobit sebe in svojih bližnjih odgovorni sami... nihče drug ne bo poskrbel za nas, nihče nas ne bo čuval, ko bo šlo za nohte... sami odločamo ali bodo odnosi ostali topli ali se bodo ohladili, za koga in kdaj je vredno tvegati in za koga nikoli, ali je bolje molčati in kdaj je vredno kričati...

Tisti, ki me poznate, veste, da ne maram lihih števil, toda za 2021 bom naredila izjemo, vesela sem, da prihaja, čeprav se sama v 2020 nisem počutila ujeto, v resnici je za mano ne glede na vse uspešno leto...  vendar si želim drugačne prihodnosti za svoja otroka... in tudi zase... tam zunaj za občinskimi mejami se vijejo podeželske poti, ki jih želim prevoziti z motorjem, čakajo me hribi in gore, da jih osvojim, koncerti, da jim prisluhnem, neobiskana mesta, da jih spoznam ter izobraževanja, da me izpopolnijo... toda najpomembneje...tam zunaj me čaka ljubezen, da jo živim... 

Največjih omejitev ne zapove država, temveč si jih postavimo sami... v 2021 naj padejo meje v glavah... meje, ki nam onemogočajo, da rastemo, da ljubimo, da živimo...

Strah

Primere iz službe redko nosim domov, ne bojim se samote, prepadnih sten, oddaljenosti, izzivov, velikih razdalj, novih dežel... z življenjem se spopadam z optimizmom, ne verjamem vsaki raci in znam marsikaj razmisliti s svojo glavo.... vsekakor me kot mamo skrbi za svoja otroka, želim si, da bi bila zdrava in zrasla v uspešna človeka s trdo kožo in lastno glavo ter najbolj od vsega, da bi me preživela... ne bojim se jutrišnjega dne, ne bojim se prihodnosti... vem, da zmorem sama... svoboda ni poceni, je pa lepa...

Dogodek iz prejšnjih dni mi je dal misliti... Vem, česa me je strah... najbrž prvič... bojim se tega, česar se nikoli ne bi smela bati... bojim se, da bom izgubila ljubezen, vero v nekoga, ki mi pomeni vse na svetu, da bo naslednja preizkušnja preveč za naju in se bova spustila in zgrmela vsak na svojo stran življenja... čeprav srce ve, da tisti, ki ljubi, odpre vrata sam... ljubezen nas ne pušča na prepihu, samih, ne zlomi obljube in najde rešitev... zato je moj strah odveč... toda vseeno se je naselil v noči in mi krade spanec... Življenje vedno naredi, tako kot je najbolj prav, včasih da, včasih vzame in razočaranja nas samo ščitijo pred pogubo, čeprav bolijo... 

Če ljubezni ni dovolj, naj se zgodi preizkušnja raje danes kot jutri, če je ljubezen pristna, je ne zlomi nič in nihče ne danes ne jutri...

Prava ljubezen je brezčasna, večna in brez predsodkov... predvsem pa je neustrašna... in zato se ne bojim več... ker vem, da se prava srca ne morejo izgubiti v toku življenja...

Mamini kolači

Vedno so bili moji daleč najljubši piškoti... toda take, najljubše je znala speči le ona, ki je ni več... in tu nastopi problem... natanko sem vedela, v katerem orumenelem zvezku je zapisan recept, toda poznala sem jo od rojstva, kot pozna vsak otrok svojo mamo in zato mi je bilo kristalno jasno, da je recept brez navodil, le sestavine... pa še to nepopolno zapisano, malo počečkano, nekaj dodano, ker ona je vse delala po občutku... ona ja živela po občutku, malo popravila, kar jo je motilo zbrisala, včasih kaj dodala ali še raje začinila... in po tem njenem občutku so bili mamini kolači najboljši...

Dolgo časa sem zbirala pogum, da poskusim... nekaj časa je preveč bolelo, ob vsakem obisku rodnih Brd sem pogledala, če je koledar z recepti še na polici in vsakič prestavila na naslednjič, da ga vzamem s sabo na Kras... kot bi zvezek predstavljal zadnje upanje, da morda... no, prišel je čisto novadan dan, ko se je Triglavov rokovnik odpeljal z nami in dobil nov dom, na drugi polici... nato sem poskušala pozabiti, zapisane recepte kar malo ignorirala in nekega dne, ko smo se z otrokoma pogovarjali o peki piškotov, je sin kot strela iz jasnega vprašal: "Zakaj pa ne bi naredili tistih, ki jih je pekla nona?"

Ja, res. Zakaj pa ne?! Če bi imeli navodila, če... pa smo vseeno poskusili, najprej prvič, danes drugič... niti prejšnjič niti tokrat niso takšni, kot so bili njeni... pa tisti od zadnjič si s temi iz drugega poskusa niso prav veliko podobni, kot bi bila dva čisto različna recepta... so pa dobri, eni in drugi... in spečeni v sodelovanju z otrokoma in z mislijo na njo... ter po občutku... tokrat mojem, nisem ona, sem pa njena hči... in vem, da nam bo nekega dne uspelo... da bodo mamini kolači skoraj takšni kot njeni... le z drugačnimi občutki... z občutki njene hčere in vnukov...