Kraški slon

O moji mali Brusnici niste prebrali veliko takih zgodb, mislim navihanih. Pa je tudi ona včasih takšna, čeprav ne tako pogosto in intenzivno kot njen veliki brat. Je drugačna... bolj nežna in občutljiva, navezana in zadržana pred tujci in nastopanjem... toda, ko je med ljudmi, ki jim zaupa in jih ima rada, postane prava mala ropotulja in radovednica. Tako kot ustreza njenemu spolu.

Na pomladno popoldne sva skupaj peljale Lori na sprehod, medtem ko je bil Svit na treningu nogometa. Končno lahko spet trenira in medve imava ta čas zase, pardon me tri, ker je Lori kot prava družinska članica vedno poleg. Sprehajale smo se po kraških gmajnah in kolovozih v okolici vasi. Z Meto imava izbranih nekaj "tras" in vsakič, ko se odpraviva od doma, jo vprašam, po kateri greva danes... vsakič z istim odgovorom: "Po tisti najini..."... To je samo najin običaj, ki ga je prinesla epidemija. Medve sva odkrivale nove poti, medtem ko je se je Svit šolal na daljavo. Da ga nisva motili med "zoom" srečanji, sva šle na sprehod z Lori. In tako so postale vse poti "najine". Pred nekaj dnevi sva tako izbrali eno od krožnih poti in ko sva se ponovno vrnili v vas med hiše, se je zaslišal precej močan ropot na enem izmed bližnjih dvorišč... kot bi nekaj udarilo po kovini ali nekaj padlo...

Meta se zdrzne, me pogleda in vpraša: "Kaj je zaropotalo?"

Odgovorim: "Pojma nimam. Tu ni žive duše. Mogoče je veter..."

Nekaj časa razmišlja in doda: "Slon ni."

"Kaj?" vprašam malo zmedena in ne čisto prepričana, da sem pravilno slišala.

In ponovi: "Slon ni."

Butnem v smeh in pritrdim: "Slon prav sigurno ni."

In ona: "Ja, ker v Gabrovici nihče nima slona."