Poklicna dobrota

Pred kratkim je po socialnih omrežjih zaokrožil posnetek, kjer se državljan, občan in davkoplačevalec zgraža nad slovenskimi zdravniki. Vsemi povprek. Predvsem nad našimi plačami. Pavšalno. Pravi, da nas bi moralo biti sram. Mene ni, za kolege ne vem. Pravi, da nas je država izšolala zato, da pomagamo ljudem in delamo dobro. Na prvi pogled trditev stoji. Ko pa jo pogledamo iz drugega zornega kota, pade na vseh točkah. Kajti... če nas je izšolala država, bi se lahko šolal vsak, tudi možakar, ki na videoposnetku razpravlja o tematiki, o kateri pravzaprav nima pojma, in posledično veliko služil ali pa voluntiral, kot bi želel. Iz lastnih izkušenj povem, da se da končati študij medicine tudi, če v žepu nimaš prebite pare, si hči čistilke in prihajaš iz "vukojebine". Je težje, ampak se da... Torej je vsak izmed nas imel možnost (Ne pravim, da je dandanes enako.) in samo od posameznika je odvisno ali je možnost izkoristil, kakšne so bile njegove prioritete in kam je v mladosti vložil svoj trud in čas. Drugič. Res je, da zdravniki pomagamo ljudem do izboljšanega zdravstvenega stanja. To je naša služba. In mislim, da čisto vsi zaposleni delamo oziroma hodimo v službo zato, da dobimo plačilo. Nisem dobila občutka, da bi gospod iz posnetka delal zato, da izgublja čas. Ali iz čistega veselja. Če bi bilo tako, ga ne bi zmotil zaslužek drugih. Bil bi zadovoljen in konec zgodbe. V službi ne podpišem izvida zato, ker sem dober človek, niti ne opravim 10 dodatnih klicev ali se v dežurstvu ves dan in noč ukvarjam s preiskavami in poskušam zagotoviti, da bo bolnica za želeno operacijo naslednji dan imela pripravljeno kri... ne, vse to počnem zato, ker je to moja služba, ker so bolniki moja odgovornost in prioriteta. Ko sem v službi.

Pri opravljanju svojega poklica se tako kot pri nakupovanju ali obisku gora ločimo po vrednotah, ki jih imamo, po srčnosti in kulturi, po znanju in izkušnjah, po prioritetah, pripadnosti ter pridnosti. Od zdravstvenih delavcev nasploh se pričakuje oziroma velja splošno prepričanje, da opravljamo svoj poklic iz dobrote, ki je zastonj in vedno na voljo. Napaka. Poklic opravljamo za plačilo, tako kot vsi drugi. Nihče ne pričakuje od avtomehanika, da bo popravil avto zastonj, ker je dobričina, niti od prodajalke, da bo ob 7h zjutraj za blagajno zgolj zaradi veselja do dela... čeprav dandanes na žalost skromna plačila nekaterih poklicev nakazujejo na to... veterinar najbrž ne evtanazira psov zato, ker ima rad živali, ampak zato, ker je to njegova služba, za katero je plačan... pa čeprav ima zelo verjetno živali rad... tako kot ima zdravnik rad ljudi... vendar jih ne zdravi iz dobrote... v službi je zavezan prisegi in profesionalnosti, dober je lahko v službi ali izven nje... če želi... to je razlika... lahko izkoristi svoje zdravniško znanje in pomaga sosedu do pravih zdravil, previje babici kronično rano, pomaga razumeti sorodniku izvid, pokliče kolega za mnenje... ali pomaga bolni sovaščanki prekopati vrt, sprehaja pse iz zavetišča, deli malice brezdomcem, pomaga gasilcem pri iskanju pogrešane osebe... vse to je dobrota... jo bomo res razdelili na poklicno in nepoklicno? Ali rajši enkrat za vselej razumeli, da čisto vsi hodimo v službo za denar? Toliko raje z veseljem in za dobro plačilo, vendar bi vseeno raje marsikatero jutro ostali v topli postelji ali z bolnim otrokom doma, poletja raje preživeli na ležalniku v Dalmaciji kot v službah, pa če jih opravljamo še s takim veseljem... 

In čakam na jutro, ko se bom zbudila in imela tako plačo kot gospod s posnetka misli, da jo imam. In ne bo me prav nič sram... predvsem zato ne, ker se to nikoli ne bo zgodilo. Večina zdravstvenih delavcev se je med epidemijo vsaj približala plačilu, ki bi ga morala imeti brez epidemije... govorim o večini, ne o prevarantih in zaslužkarjih, ki so v vsakem poklicu... mislim, da je to prej vredno razmisleka, v kakšni družbi živimo, kot zgražanja z videoposnetka...

Še enkrat. Ni me sram. In srčno upam, da me zaradi moje poklicne dobrote nikoli ne bo.