Narobe...

 ... je narobe tudi, če to počnejo vsi.

Spomnim se telefonskega pogovora izpred dobrega leta... kako sem prijatelju potožila, da meni lahko vzamejo skoraj vse, toda ni pravično, da mojima otrokoma zaradi gripozne bolezni vzamejo prihodnost... takrat je dejal, da pretiravam... zanima me, če še vedno meni enako...

Smrtnost zaradi virusa, ki smo ga zelo matematično poimenovali SARS-CoV2 se giblje v svetovnem merilu okoli 2,2%, v Sloveniji pod 2%... virusu lahko pripnemo marsikateri pridevnik, toda smrtonosen prav gotovo ni... to je dejstvo... zaposlena sem v zdravstvu, tako da marsikaj razumem bolje, kot bi si kdo želel, imam nekaj izobrazbe in izkušenj, da lahko poiščem informacije in vidim širše, in ohranila sem tisti 2 možganski celici, ki producirata že skoraj popolnoma izumrli zdrav razum, da vem, da marsikaj v tej "korona zgodbi" ne pije vode... in predvsem se zavedam nekaterih posledic, ki bodo prihajale še dolgo za korono, najhujše posledice bodo nosili tisti najmanj krivi... tako kot vedno...

Pred kratkim sem se srečala s skupino dijakov... zaskrbljena, depresivna in osamljena mladina, letošnji maturanti, ki bi se morali veseliti življenja, ker so v najlepših in najbolj breskrbnih letih... pa ne vedo ali bodo pisali naslednji dan test iz zgodovine, kdaj ga bodo sploh lahko, ali se bo do junija nabralo dovolj ocen, kakšna bodo pravila na maturi, če se jo sploh bo pisalo... sanja se jim ne o fakulteti, pa bi morali sanjati ravno o tem... preštevajo stike, namesto steklenic piva, sedijo v karantenah, namesto v lokalih, testirajo se na virus, namesto, da bi opravljali vozniški izpit... klicarijo se med sabo in poizvedujejo, kdo je bil pozitiven na kakšnem testu in kdo v stiku, namesto, da bi se dogovarjali za zmenke... cvetita skrb in strah namesto brezskrbnosti in ljubezni...

Doma imam 10-letnika, ki je presenetljivo potrpežljiv za svoja rosna leta... toda po letu dni je tudi on vsega navaličan... želi si v šolo, na nogomet, k sosedu na rojstni dan, v bazen in na bovling... stvari, ki so bile še pred dobrim letom samoumevne in prej odveč kot v veselje, so postale največja strast in želja... če je pred pandemijo sanjaril o Maldivih, New Yorku, čezocenskih letih in luksuznih križarkah, si danes želi šolskih izletov, voženj s kombijem na nogometne tekeme ob petkih popoldan, druženja s prijatelji na igrišču... s skromnostjo ni nič narobe, narobe je to, da smo otrokom in mladini odvzeli tisto, kar jim pripada, kar morajo imeti, da se razvijajo in rastejo, odvzeli smo jim sanje in življenje... popek smo zamrznili v tekočem dušiku... pa bo res nekoč zacvetel?! Pomlad je še vedno bila samo spomladi...

Mogoče se marsikomu ne zdi tako zelo narobe, da si otroci želijo v šolo... pa je... šolanje je pravica otrok in prav je, da šola smrdi po obvezi... to, da dijaki mečejo kocke v parlament, ker si želijo v šolo, ni normalno... to, da pregorevajo linije na centrih za obveščanje, ker ljudje sebi ali bližnjemu poskušajo vzeti življenje, še manj... če se komu zdi to ok, je izgubil kompas skupaj z barko, ki nas pelje proti niagarskim slapovom... samo nekaj... nismo vsi David Copperfield... marsikdo bo skupaj z barko potonil ali se raztreščil ob čeri... in še nekaj... drek in svinjarija vedno priplavata na vrh... sama od sebe.

... prav je prav tudi, če tega ne počne nihče.