Vse najboljše, Slovenija!

V času osamosvojitve

Danes praznuje moja država. Država, ki predstavlja moj dom in domovino mojih prednikov, čeprav je mlajša od mene. Natanko 30 let nazaj smo postali politično neodvisni z lastno vlado, predsednikom, zakoni, ustavo, policijo, vojsko... Ljudje in zemlja smo bili tukaj že davno pred tem... stoletja smo živeli pod številnimi vladavinami na prepihu vojn in zatiranja med njimi, v naših prednikih je tlela goreča želja po svobodi in samostojnosti, dokler generaciji naših staršev in nonotov ni končno uspelo...

Slovenska obala

Snežnik

V letih samostojnosti smo naredili veliko, pa čeprav bo kdo najbrž zavil z očmi... toda potrebno je zavedanje, da Slovenija niso samo (oprostite izrazu) idioti na političnem piedestalu, ampak prav vsak državljan, ki je državotvoren, ima rad svojo deželo in svoje ljudi. Dobra dva milijona nas je in nismo vsi pohlepni kreteni, večina nas je drugačnih, toda te, ki nas vodijo tja, kamor gremo, smo izvolili sami... Slovenija niso samo korupcija, krize, uporabna dovoljenja, število postelj na intenzivni negi, odlagališča in sežigalnice odpadkov, plačljiva javna televizija, davki in kršenje ustavnih pravic. Slovenija so zeleni gozdovi, najlepši jezik, pesem zvonov, gasilske veselice in šagre, potica in ajdovi žganci, krave na planinskih pašnikih, Soča, vse druge modrozelene reke in živahni potočki, športni dosežki, vino, morje in Triglav... 

Trstelj

Najprej pa smo Slovenija ljudje... srčni ljudje... Ljudje, ki z sms-i zberemo denar za zdravljenje, počitnice otrok, družine v stiski ali nov invalidski voziček... taki, ki se dolgo upogibamo, a ko vstanemo, ne klonimo nikoli več... taki, ki poprimemo za delo in verjamemo v njegovo čast... vsaj večina... tako, kot so verjeli naši predniki, ki so nam z znojem in krvjo priborili našo lastno državo... dokažimo jim, da si jo zaslužino in jo popeljimo za naše otroke lepšim dnevom  naproti...
                                        

Osmica na Krasu

Tišina

Včasih je dovolj tišina. In pogled. Vse bogastvo, ki ga lahko nekomu poklonimo. Takrat tišina zbližuje. Ko so pravi ljudje na pravih mestih. Ko čutijo drug z drugim, ko ljubijo in predvsem, ko ne postavljajo sebe na prvo mesto. Včasih je tišina dovolj in besede niso potrebne zato, ker jih nadomestita bližina in zaupanje. Tišina, ki osrečuje. Toda tako je samo včasih. Začetek vsega in smisel življenja.

Prevečkrat je potrebno tisoč besed, ki se odbijajo od zabetoniranih ušes, ki nas niso pripravljena slišati. In udarci vrnjenih besed bolijo bolj in bolj, dokler ne spoznamo, da nima smisla. Ter obnemimo. Toda to je tišina preveč, druge vrste tišina, ki ne pozna pogleda v oči, prepletenih dlani. Tišina, ki ločuje. Beži. Ubija. Takrat so besede zaman, ljubezen ni dovolj, kričanje ne zbudi upanja, ker je umrlo. To je tišina, ki boli. Tišina, ki je začetek konca.

Bolje se je soočiti, kot trpeti v tišini. Pogovori in dogovori so vsekakor na mestu, ljudje ne znamo brati misli drug drugemu in obojestranski kompromisi so del vsakega uspešnega odnosa. Toda v trenutku, ko opazimo, da nismo slišani, uslišani, da nas odnos ne izpopolnjuje, da se izgubljamo v enih in istih besednih solatah, ki ne obrodijo sadov, da smo se znašli v vrtincu medsebojnih očitkov in obtožb, takrat si tlakujemo pot proti tisti tišini, ki si je nihče ne želi... ko obmolknemo in obupamo nad ljubeznijo, navadno ni več poti nazaj...

Vsak prepir, krik ima na drugi strani tišino...  in obe tišini sta začetek... le da je ena začetek vsega lepega, druga začetek konca. Žal je prva tako zelo redka in unikatna, da je postala tišina sinonim za osamljenost in žalost... pa vseeno ni vedno tako... ker čeprav samo včasih... je tišina dovolj. Dovolj za vse.

10DESET

Deset let je že minilo, odkar se je nekega večera na pragu poletja rodila Mama. Kot bi mignil so stekli dnevi, meseci in leta. Pred desetletjem je Mama zajokala in napolnila pljuča, nebogljena in nepripravljena na življenje. Takrat ni bilo časa za sanje. Pravzaprav ni bilo časa zanje nikoli. Kar same od sebe so postale resnične. Nastalo je več kot 350 zapisov, ki si jih je ogledalo skoraj 130.000 ljudi, najbolj brana zgodba ima več kot 2650 ogledov. Ne, ne sanjam, to je statistika obiskov, to je resničnost. V desetih letih je Mama rasla skupaj z mano in vami, bilo je veselje, bila je žalost in vse nianse vmes, razigrane dogodivščine in razmišljanja, odzivi na zunanji in notranji svet. (Nisem prepričana, kateri od njiju je večji.) Zgodilo se je življenje v vseh odtenkih, izgubila sem mamo, postala mama samohranilka (Kako zoprn izraz.) ter spoznala ljubezen. Spontano desetletje polno smeha, solz, skrbi, uspehov, porazov, koncev in začetkov. Hvala vam, ker ste dihali skupaj z Mamo, skupaj z mano.

Kot bi bilo včeraj se spominjam mize na hodniku najemniškega stanovanja, na kateri je bil prenosnik, kjer se je spisal začetek Mame. Spomnim se, kako sem bila negotova vase. Spraševala sem se ali bodo sploh kogarkoli zanimali maji zapisi, dvomila sem v svoje računalniško znanje, imela sem kup vprašajev in zelo malo pik. Klicaja nobenega. Nihče ni verjel vame, niti sama nisem. V desetih letih praktično nisem imela podpore bližnjih pri rasti Mame, prej je bila nekaterim Mama odveč, v napoto in breme. Oče še danes ne ve zanjo, niti ne ve, kaj je blog, mama me je nekaj mesecev pred smrtjo spraševala o "pisanju na računalnik", otroka prav tako ne vesta...

... je pa prav njima namenjena... od tod tudi njeno ime... mogoče se marsikomu zdi smešno in neumno, toda otroka bosta dobila mamino zapuščino, kot jo le malokdo... kaj bosta z njo počela, je pa samo njuna stvar...

In še nekaj... danes, po 10-ih letih sta Mama in mama, ki jo ustvarja, veliko bolj samozavestni, gotovi vase in imata poguma še za nekaj nadaljnih let, mogoče celo desetletij...